kvadrirati: računati drugo potenco (matematično), kvader, telo, ki ga omejuje šest pravokotnikov (prav tako matematično), sem moral najprej it v slovar pokukat, da sem lahko povezal igle in kvadriranje.

Grozno mi je všeč literarni opazovalec, kritik v pesmi, igranje s klišeji, sobivanje naivnosti, upanja in cinizma.

Se mi pa zdi, da je prav ta nevpletenost in vzvišenost literarnega kritika, nekaj kar se da morda nadgradit, da ostaja odprt prostor za vpletanje, da je zaključek s cinično ćrnino prezgoden.

Hvala obema za komentar.

Bp, mogoče zaključek ni tako črn (res pa je, da je ciničen). :)
Nekoga je treba nabosti, namočiti. Ja. To pa še ne pomeni, da bo zato res 'izkrvavel'. Bo malo naluknjan, vendar se bo verjetno pobral in šel dalje, in tista luknja se bo sčasoma ožila, čeprav nikdar povsem zarasla (nikoli se ne, kot vemo tudi iz fiziognomije :).

Kronično saharinski dodatek je seveda le ena od zlajnanih metafor za ravno to, kar sem opisala v prejšnjem odstavku.

Hope, neka misel pravi, da moramo ljubiti z vsem srcem; morda bomo na koncu prizadeti, a to je edini način, da živiš polno življenje.

Ne vem, koliko smo sami gospodarji tega, kako si zmoremo omejiti, do katere mere bomo druge ljubili, sprejemali, jim zaupali. Razum je ena stvar; tam načeloma ni težav, sploh, če je podprt z izkušnjami. Čustva so povsem drug svet, čeprav v mnogih segmentih povezana z razumskimi funkcijami in odzivom. Vemo, da čustva zelo vplivajo na razum (recimo, če smo učitelju naklonjeni, se bomo od njega laže učili). Kako in koliko pa razum vpliva na čustva? To je odvisno od vsakega posameznika, po svojih izkušnjah pa ne morem reči drugega, kot da so čustveni vzgibi marsikdaj tako močni, da lahko razum kriči in rjove in se meče na trepalnice, pa vse skupaj nič ne pomaga.

Če odpremo čustvena vrata, moramo pač računati s tem, da jih bo kdo tudi zaloputnil, obrcal, ponesnažil notranjost. Razum to seveda ve. Čustva ne, sicer teh vrat ne bi niti odprla. In mogoče je prav tako.

Še ena misel, naj z njo zaključim, pa pravi:
Če ljubiš samo enega prijatelja (oz. človeka), mu v bistvu daješ revno srce.

Kerstin