Misel v 21. vogalna je sicer zanimiva, a meni malce nelogična. Ni jasno, ali gre pri avtorici Zalki v tem primeru za poziv, rotenje, obžalovanje, smiljenje samemu sebi ali kar za vse to skupaj. Predvsem ne dojamem prvega dela povedi "Ni mi za zaupat, ...", saj v nadaljevanju bralec izve, da akterki očitno ni zaupal nihče - le sama si je. Izguba zaupanja vase je sicer globoka izpoved, ki jo zlepa ne priznamo oz. obelodanimo za širni svet, kdorkoli je že akter v pesmi. Misel bi po moje morala biti podana s precej več občutka, bolj taktno, ne pa, da se opozarja/roti okolico, da akterki ni za zaupati. Čemu, če pa si itak zaupa le ona sama?! Ker ji očitno nihče (več) ne zaupa, lahko to razumemo kot dejstvo, zaradi česar je prvi del povedi nepotreben. Če bi že obdržal prvi del povedi, bi po moje bilo bistveno bolje takole:
Ni mi za zaupat, še sama si ne.
"..., zdaj pa nimam nikogar več." Koga? Kakšnega takega, ki bi akterki (še) zaupal? Same sebe? Ali je mišljeno, da je akterka izgubila vse okoli sebe, ker je bila oseba, nevredna zaupanja?
Seveda dopuščam, da je moje laično razmišljanje o podčrtanki povsem zmotno, dragi bralci.

Lp,
Borut