Uuuu, kar ne zmanjka stavka. Super pesem. Še
vedno avtor ajda
Vseeno bi predlagala, da na koncu narediš piko in ne tropičja. Naj
se opazi zaprto dlan. Pest?
Da ne bom odpirala še ene teme za tole.Psihogram avtor ajda
Prav tako zadetek v polno, le da pesem nima pravega naslova.
Psihogram se mi zdi tako tehničnen izraz, (narisan graf), da pesem
ohladi, kar je škoda. Pesem izžareva neko posebno svetlobo, dopusti
ji, da zasije.
Hvala, Zalka. Ja, tista moja tropičja, ki so prilepljena name kot bleščice v času silvestrovega:)) in jih s težavo spraskam, kjerkoli se pojavijo. In naj gredo v krtovo deželo kot si svetovala, da jih odstrelim:). Najbolj pa ne razumem tega tvojega zadnjega, a naj spremenim tisto o pesti, dlani? ali pa je dodatek, da naj dam piko, ja včasih se zatakne pri razumevanju. Se pa strinjam s pripombo glede naslova, sem pohaikujala, a težko bi ga imenovala haiku, zato sem pač dala psihogram in tudi meni ni najbolj všeč, priznam, bom pa spremenila, morda se mi že zdajle utrne.
Tole sem imela že napisano, odprto pod novo temo, pa sem prenesla kar sem, sem videla, me je Zalka malo prehitela.
Še vedno avtor ajda Ajda, bravo za tole. Zaslužena podčrtanka, pa še to naj dodam, da sem vesela tvojega pesniškega preobrata, razvoja v smer širše izraznosti! Da ne kompliciram, včasih so bile tvoje pesmi bolj "mehko - romantične", zdaj pa so tudi zgodbe, izdihane zaradi globljih vzgibov, ki niso vedni samo nežni in prijazno opazujoči, ampak tudi direktni, ostri in odločni. Vse mora biti. In je. Na poti.
Psihogram avtor ajda
Hm, ajda, zame je to čudovt haiku ... le zakaj psihogram?
:). Hvala Lidija. Se strinjam tudi s tvojo pripombo glede psihograma in spremenila bom kot sem zapisala in če je lahko haiku, naj bo haiku:)), nisem bila prepričana. Ja, res je, romantične so bile, niso mogle biti drugačne, ker so bile pritrjene le na eno osebo in pisane le zanjo in morda ravno zaradi tega preveč osebne, niso bile tako udarne, izrazne. Čas je prinesel svoje, odnesel tudi pritrjeno na mojo muzo, ki še vedno straši:)), a ne tako oklepajoče in trdno, je pa še vedno:).
Uh, Nuška, hvala ti. Kdaj pa kdaj me objame otožnost in iztisne iz mene solze, ki sem jih jokala tudi skozi smeh, ki so del mene in seveda moje muze, ki je nekoč zapisala, da si srčno želi, da bi bil še vedno moj navdih za pisanje, a včasih, kot sem že zapisala v predhodnem komentarju, čas pomete in odnese, a ostaja še vedno tisto sladko hrepenenje in ne znam se odlepiti stran, ker bi preveč bolelo, a vendar, naj tli ...