Ta pesem se me je zelo dotaknila. Žal se v prejšnje nisem
poglabljala, ker sem, priznam, zaradi časovne stiske, brala
predvsem krajše stvari, pa še teh ne vseh. Tako je pač.
Ampak me veseli, da sem si za tole vzela čas.
Lep pozdrav in še veliko inspiracije!
Davorina
Saj vem, da je pomembno predvsem, kaj piše. Kljub temu se mi zdi pomembno tudi to, kdo piše. Davorina je ena mojih najbolj priljubljenih avtoric. Zato mi je res nekakšno zadoščenje, kadar od take osebe preberem nekaj takega, s čimer se zares strinjam.
Davorina je s svojimi toplimi in nežnimi besedami pohvalila Žizelko. To ni tako čudno. Davorinini in Sheebini poetični svetovi so si podobni. Precej grumovski svet obe upodabljata v svojih tekstih. Kljub vsemu pa čutim zrelo in iskreno Davorinino mnenje kot izjemno pohvalo. Prepričan sem, da ga ceni tudi Sheeba. Mislim tudi, da to zasluži.
Čeprav o Davorini ne vem ničesar, mi je jasno, da vsaj na nekatere stvari gledava podobno. In da lepe stvari, vsak iz svoje kante, vidiva pdobno.
Naj najprej odgovorim tebi, abram. Samo sebe čutim in vidim predvsem kot mozaik zelo različnih delcev, ki se neprestano spreminjajo... Je pa med njimi morda ostal tudi kakšen grumovski :):) Čeprav sama tega v svojih pesmih res ne opazim.
Kot zanimivost: v študentskih letih sem imela obdobje, ko mi je bil blizu. Najbolj od vsega pa me je takrat zadel en stavek, mislim, da sem ga prebrala v njegovih pismih - namreč, kako opaža, da sodobni (slovenski?) intelektualci nimajo prav nikakršnega svetovnega nazora.
Takratna jaz, še napol otrok socializma, izgubljena v nekem vmesnem prostoru novih družbenih gibanj, sem vzela ta stavek za eno od življenjskih iztočnic.
Sem malce zašla?
Sheeba, verjetno drug drugega občutimo zelo subjektivno. Tvojo Giselle sem zaznala skoraj kot predstavo, ki se sproti gradi, tudi ob vzpodbudi nevidnih fluidov med avtorico in bralci, kot si sama dobro opisala.