Tukaj ste strogi, berem, da je treba haiku najprej videti, šele nato zapisati. Videti, zapisati, prebrati ali slišati in spet videti (in morda še naprej nekako v tem ritmu).

Všeč so mi igre, verige, obrati, vam bom z velikim veseljem otežil kakšno so-pisanje kakšne verige, igra mi je celo bolj všeč kot razstava zamrznjenih trenutkov.

Naprej berem, da pisec haikujev ne govori. Jaz si drznem spregovorit, ko moram tukaj naslovit haiku. Ne bom jih menda številčil. Niso sicer to Mumonovi komentarji, ampak v zenu je dialog prisoten, skoraj vse koane so dialogi.
Prst ali mesec? Vse.

Dobrodošel, bp.
Se ti zdi, da smo strogi? Ma ne, nismo, samo o haikuju smo že toliko premlevali in raziskovali, da smo pač določili našo, portalovsko smernico ...

Se strinjam z brezo. Tudi meni so všeč tvoje domislice in ne, pri nas ni prepovedano prilepiti naslova k haikuju. Vsak naredi, kar hoče. Nekateri številčijo, nekateri naslavljajo, nekateri napišejo vsakič samo haiku. Imamo še par domislic, vse boš spoznal, ko boš dlje z nami, zato dobrodošel :)

lidija

Jap, pač tako je, pravila so, ampak še nihče ni šel v zapor, če jih ni upošteval ;). Tvoja Budnica in Prav narobe prav sta, vsaj zame, zelo dobra (in prava) haikuja, ki nikoli ne bosta "zamrznila" le v eni sliki trenutka ... se bosta vrtela v neskončnosti časa in tudi v meni, prav zaradi abstraktnih besednih igric.

breza