Hja, Pelegrina ... Kaj naj ti rečem, ta pesem je veliko manj izrazna kot Tri tisoč bedakov.

Prva kitica je niz klišejev. Druga pa izpeljanka iz prve, ki le obrne in posploši na vse. Poudariš, da imamo vsi eno pot in še enkrat, da imamo isto tisto pot.

Prepričana sem, da lahko napišeš kaj boljšega. Tudi tema pesmi ne prinese nič svežega. Če rečem ostro, nam le ritmično poda "small talking". Malo več sebe daj v pesem. Bodi bolj iskrena. Išči sveže metafore. Vsesplošne "kao" resnice so pa za kam drugam ali pa jih spravi v svežo povedano pesem, da bo svežina, inovativan metafora tista, ki bo odlikovala pesem.


Lp,
Zalka

Res, zakaj šteješ korake in o tem, kako srca požirajo kilometre ... smeh v srcu in solze v čevljih - hočem reči, take direktne asociacije usta - smeh, oči - solze, srce - hrepenenje - no, to ti sicer lahko razmišljaš kot o neki predispoziciji, preden začneš pisat, to ti znajo že malčki poiskat - če pa napišeš in bralci to beremo: je pa že tisočkrat videno - temu rečem PREŽVEČEK.
Če je pot le ena in TISTA - uh, zanima me, kakšna je, kaj stoji ob poti, kako se sploh ve, da je to tista pot, kaj se zgodi, če hodiš po njej in kaj če ne stopiš nanjo ... Zgolj s trditvijo: To je prava pot ... me ne boš prepričala.
Kot pravi Zalka, piši iz sebe, popisuj svojo individualno pot - pa boš na boljši pesniško izrazni poti.

Pa brez zamere,
Ana