Včasih kar ne morem verjeti koliko vsega je v nekomu, da se rojevajo stihi nepretrgoma kot da bi jih pretrganost ustavila, ranila in prizadela v toliki meri, da bi zastal korak, zastalo pero. In to občudujem pri tebi, sheeba. Upam, da ne boš zamerila za eno pripombo, opombo, zakaj tako dolgi naslovi, zakaj ne skriješ v skrinjico in skozi vsebino odstiraš? In v tej pesmici, so se mi oči zalepile na planke, nekako izstopajo iz besed, si jih rimala pač na zanke in nastale so planke:). Se oproščam za te drobce, a vendar. Rada te berem in kaj drugega kot poklon tvojemu brbotanju in neusahljivemu viru pisanja.

lp, ajda

Hope

hvala ti in prijeten december ti želim :))) ... predvsem veliko topline


ajda

nikar se ne oproščaj za drobce, prijetni so ... hvala :)))

naslovi so res nekam dolgi zadnje čase, mogoče kot nekakšen verz k vsemu, kar sledi ...

planke, hm, nekako mi je bila in hkrati ne ...

skrijeva se med zvezde zaspanke :) ...


fajn fajn bodi :)

hehe sheeba, ti presnete rime, ki ne naredijo vedno tisto, kar bi bralčevo oko rado pohrustalo. No, kakorkoli že, tu so in planke so postale zaspanke, mislim, da tko na hop hop in smo že tu:))). Ja, z naslovi je pa tako, da so velikokrat že skoraj pesem in včasih si želijo, da se razgalijo že takoj, da udarijo kot je bil njihov namen, čeprav, saj veš, v škatlici se skriva tisto, kar je vabljivo:). No, lepo, da ni zamere:).

lp, ajda