Draga Zalka!

Dogodki v življenu nam dajejo možnosti po iskanju novih poti. To se je ponudilo tudi meni. Nekako mi je lažje če pišem. Nikoli nisem v življenju tega počela, po svoje čutim- moram. Sem začetnica v pisanju, zato sem izredno vesela usmeritev, predlogov, nasvetov, popravkov. V tem ne vidim problemov, zato tudi objavljam na tem portalu.

Hvala. Absolutno se bom potrudila in prečesala vse tri opcije.
Še enkrat hvala za čas, ki si si ga vzela in seveda trud,
lp, Moki

Moki, fino, da imaš voljo. Nikakor ne želim popravljati, včash pa vidim v pesmi dober potencial, ki ni do konca izkoriščen. Takrat napišem, kako bi se kaj dalo spremeniti. Na vse skupaj glej kot eksperiment, da se navežem na Peroreza, odraščanje pesmi.
Ne pozabi si shranjevati vseh variant, včasih pridejo prav, ko beremo s časovno distanco.

Lp,
Zalka

Sonce zlato boža lica, lepa rdeča, vsa kipeča,
srce smeje se od sreče, tu je sreča, sreča, sreča!

Nebo nagiba se k mraku, barve mešajo se k noči,
srce otrpi od teme, kje si sreča, sreča, sreča?

Veter završi po gozdu, ustavi me, preneham teči,
razprostre dolina se pred mano, je zares to pot k sreči?

Dežne kaplje orosijo travo, polja in dehteče cvetje
tečem dalje tja po srečo, slišim petje, petje, petje!

Duham vonj po cvetnem prahu, ležem v travo in med cvetje,
slišim bitje travnih bilk, je to petje, petje, petje?

Sežem z roko tja med veje, da ujamem to skrivnost,
žarek oslepi me nežno, poletijo k nebu, na prostost.

Malo kombinacij vseh treh predlogov...

Kaj menite?

Moki,

v pesmi še vedno manjka dramaturgija, kako bi ti razložila, nek razvoj misli, da naredi pričakovanje bolj napeto, vrh ( oz. akcija subjekta) in potem zaključek.

Ali se spomiš trikotnika, ki so ga nas učili v SŠ? Uvod, vrh, zaključek. Včasih je težko v lastnem delu to narediti, vem, ker se delo zaje v meso avtorja in ga je potem blazno težko potegniti ven in spremeniti.
Zdajle se mi mudi po opravkih, kasneje pa se bom prav s tem poigrala na tvoji pesmi in razložila, zakaj tako ...


Lp,
Zalka

No, Moki, pa sem se spravila k stvari.

Postalo mi je jasno, kaj je bilo tvoje vodilo v sestavljanju pesmi. Najverjetneje kar časovni pasovi dneva. Vendar pa se to ni ujemalo z zgodbo pesmi, oz. s čustvovanjem pesniškega subjekta v pesmi in notranje nuje, da najde srečo. Pesem mi je zato zvenela nekako nelogično in na koncu ni imela nekega zadovoljujočega zaključka. Iskanje sreče in celo odkritje, kje je sreča, torej. To si imela že kar na začetku pesmice.

Kitice sem oštevilčila, da boš hitreje videla, kakšen mix sem naredila. Uporabila pa sem verzijo, ki si jo napisala tu, na forum.

2.Nebo nagiba se k mraku, barve mešajo se k noči,
srce otrpi od teme, kje si sreča, sreča, sreča?

5. Duham vonj po cvetnem prahu, ležem v travo in med cvetje,
slišim bitje travnih bilk, je to petje, petje, petje?

4.Dežne kaplje orosijo travo, polja in dehteče cvetje
tečem dalje tja po srečo, slišim petje, petje, petje!

Ključno vprašanje : Kje je sreča? Drugo vprašanje: Ali je to petje? Takojšen odgovor. Iščemo srečo naprej.

3.Veter završi po gozdu, ustavi me, preneham teči,
razprostre dolina se pred mano, je zares to pot k sreči?

Dvom - poveča napetost.

6.Sežem z roko tja med veje, da ujamem to skrivnost,
žarek oslepi me nežno, poletijo k nebu, na prostost.

Še vedno išče srečo. Da je iskanje nuja, ponuja tudi pesem v smislu, da ni več repeticij. Se pa sprašujem, kaj tukaj poleti proti nebu. Pesem nam tega ne pove in sumim, da se ti je nekaj izmuznilo v veliki želji, da najdeš rimo.

1. Sonce zlato boža lica, lepa rdeča, vsa kipeča,
srce smeje se od sreče, tu je sreča, sreča, sreča!

Dosežen cilj, sreča je najdena!

Pesem ritmično ni izdelana in škripa ji v rimi teči/sreči. Zato še en poskus, ki pa nikakor ni izdelan, le nakazuje, kako se da pesem še peljati do točke, kjer bi zasijala z vso svojo željo po sreči.



Nebo se nagiba k mraku,
v noč se mešajo barve.
Srce otrpne od teme.
Kje si sreča, sreča, sreča?
Duham vonj cvetnega prahu,
ležem med cvetje in v travo,
slišim bitje travnih bilk.
Je to petje, petje, petje?
Travo, dehteče cvetje in polja
orosijo dežne kaplje.
Dalje tečem, tja, po srečo!
Slišim petje, petje, petje!
Veter završi v gozdu.
Ustavi me! Preneham teči.
Pred mano se razprostre dolina.
Je zares to pot do sreče?
Sežem z roko med veje,
da bi ujela to skrivnost.
Žarek me nežno oslepi.
poletijo k nebu, na prostost. ( tole nima nobenega smisla- mora ven)
Zlato sonce me poboža
po licih rdečih in kipečih
in naglas srce se smeje.
Tu je sreča, sreča, sreča!


Pesem se da dodelovati tudi v stopici in rimi. Ampak s tem bi jaz porabila dosti več časa kot Lidija in Kerstin. Če imaš željo, da se pesem izdela v stopici in rimi, se jima priporoči :-)

Če te še kaj zanima ali tišči kar koli v zvezi s pesmico, pa le napiši ...


Lp,
Zalka

P.s.
Aja, pa še to, ker si precej nova na tem portalu, se mi zdi vredno napisati tudi to, da za avtorja nikoli ni obvezujoče sprejeti kateri koli predlog s strani uredništva ali drugih članov. Prav tako ni nikakršnih moralnih ali katerih drugačnih zadržkov, da ne bi dobesedno uporabila tistega, kar ti je bilo predlagano, ti je všeč in je v skladu s tvojo idejo pesmi.

Zalka!

Hvala. Ne, bom kar sprejela predlog. Za mene so novi začetki in nove dimenzije razmišljanja. Všeč mi je pesem s korekturami oziroma mixom. Zgodba, vsekakor. Če bi imela več časa, bi mi morda "ratalo". Novi nasveti mi bodo opora pri nadaljnjem delu,... Stare oblike bom shranila, tvoj predlog pa z veseljem sprejemam.

V prvotni osnovi pesmi je šlo za dejstvo, da je bi avtor nekoč zelo srečen človek (1. kitica). Pretrese ga nek dogodek (2. kitica), išče nekdanjo srečo.
Avtorjevo življenje se nekako umirjeno ustali, še vedno išče srečo, ko teče za njo, želel jo bi in jo tudi sliši, pa je ne ujame (3. kitica).
Četrta kitica je prispodoba vsakdanjega življenja, dogodkov in avtor se sprašuje, o poti do sreče?
Peta kitica govori o sreči kot skrivnosti (neskončnost v prispodobi svobodne ptice).

lp MOjca