Seveda, Zalka, lahko in sem že popravila :). Sledi razlaga zakaj??!, ko ujamem čas.

Lp,

breza

Zalka, tvojo pesem nisem začutila tako, kot jo ti razlagaš, kar je, po mojem mnenju, dodatni plus za večplastnost. Pesem sem razumela tako: drobtinica je ženska, zdrobljena iz jutranjega kruha (kruh sem dojela kot sinonim samega življenja), ki se zaveda svojega obstoja in pripadnosti celoti (kruhu-življenju), čeprav je le drobtinica, zato tudi ne priznava, da je majhna in se bori da bi na mizi (miza, kot areal razširjenega ekosistema) ostala čim dlje sveža.
In potem, ko pride popoldan (popoldan sem razumela kot zaton življenja) je že drobtinica po malem naveličana (vsega) in čuti, da se ji počasi bliža roka (kot neizogibna usoda) ki jo bo, ko se modra in rdeča (žile in meso) zlijeta v temo, pospravila v noč (smrt). Evo, zato se mi je beseda noč zdela bolj primerna v mojemu prevodu.

Lp

breza

Draga Breza,
prav hvaležna sem za tvojo razlago dojemanja pesmi. Nikakor ne morem nasporotovati, čeprav to ni bilo v prvem planu pisanja. Zdaj smo tam, kjer so nas učili, "kaj je pesnik hotel povedati?". Ja, le kaj? Bralec si lahko in ima vso pravico, da si razlaga po svoje. In fino je, če pesem to nudi in zelo dober občutek je, ko si mi razkrila novo plast pesmi. Prevod pa me je res prijetno presenetil in polaskal, da se zdi komu vredno poukvarjati z mojim pisanjem. Ne rinem se rada naprej, nekako pustim, da se stvari same odvijajo in ko se kaj takega zgodi, se počutim nagrajeno.

Še enkrat hvala.

Lp,
Zalka

Sem se vmešala, upam da ni zamere.
Zaradi moje razlage pesmi, kot jo zmorem dojet. In glede na nemoč drobtinice,
ja je potem tema tista ki izravna, uravnoteži, pušča mir?
Je edina rešitev, ampak težka razlaga za prosto pot. Si mislila tko, breza?
Lp,
hope

Ja, Zalka, zmeraj tisto „kaj je pesnik hotel povedati?“ Mislim, da so nas narobe učili, ker je možno, da se je prav zaradi tega vprašanja marsikateremu učencu uprla poezija, pa jo danes bere le 15% vseh bralcev (statistični podatek, ki sem ga nekje izsledila predlansko leto), kar skratka pomeni, da jo berejo le tisti, ki jo, na manj ali več uspešen način, tudi sami ustvarjajo. Sprašujem se, ali bi ta procent bil večji, če bi nas drugače učili in nas preprosto vprašali »kaj ste čutili pri prebiranju te pesmi?« »kako ste dojeli to pesem?« ali pa: »na kaj vas je asociirala ta pesem in zakaj??« Skratka, ko berem, ali prevajam neko pesem, sem bazirana na tekst in svoja notranja občutja, ki mi jih ta tekst vzbuja. Pri tem se ne sprašujem kaj je avtor hotel povedati, in me tudi ne zanima, razen če je besedilo zame nerazumljivo (kar se tudi velikokrat dogaja, verjetno zaradi črne luknje v mojem književnem (ne)znanju), ker, v tem trenutku, ko berem/prevajam, je ta pesem moja! Če mi besedilo zbere čute v jasno sliko, potem se lotim prevajanja in ponudim prevod, ki je na nek način le moja pesem, moj otročiček, dvojček avtorjevega izvirnika. Razumljivo je, da se moj otročiček mora tesno oprijemati prvorojenčeka, ni pa nujno, da mora premišljevati z njegovo glavo, vse dokler lahko utemelji svoja razmišljanja. Mislim, da sem prevod tvoje pesmi smiselno utemeljila. Seveda, na tvojo željo sem popravila prevod, da bi bil v skladu s tvojo razlago in dojemanjem pesmi, vendar zase bom obdržala prvotni prevod, ki je mojemu dojemanju tvoje pesmi veliko bližji. Zdaj sva obe srečni, a ne?!
Hoppe, ti pa res znaš postavljati žgečkljiva vprašanja :), na katera nihče ne more dati pravega odgovora. Kdo ve kaj je na »tisti« strani, še nihče se ni vrnil, da nam to pove.
Dejstvo je, da je tisto, kar ne moremo videti, temno. V temi ni svetlobe, kar pomeni da ne moremo uzreti nobene slike, a človeški je da se bojimo tistega, kar ne vidimo. Od tod verjetno ta silna potreba človeštva po veri, ki obljublja …
Zalka je na koncu svoje pesmi zapisala:

... Modra in rdeča sta utonili v temi.
Večer je še lahko lep.

V prevodu, a na podlagi lastnega dojemanja celotne pesmi, sem zapisala:

Plava i crvena sačine tamu.
Noć bi mogla biti čak i lijepa.

In zakaj bi „noć mogla biti čak i lijepa?!“ Zato, ker se drobtinica (ženska, ali pa na splošno človek) zaveda, da tudi bivanje na „mizi življenja“ ni lahko, zaveda se svoje osamljenosti, hrepenenja po ljubezni in roki, ki jo bo dvigovala, pomagala, ker se tako osamljena boji tega tihožitja „gnilega sadja in muh“. Zaveda se tudi, da je naredila vse kakor je treba, je pela, se borila da ostane sveža, vidljiva in enakovredna, ne glede na svojo majhnost, in zato si, kot nagrado, lahko dovoljuje upanje, da bi »noć mogla biti čak (zaslužno) i lijepa«
Upam, da sem bila dovolj razumljiva, saj mi slovenski jezik še zmeraj dela preglavice 

Objem, drage moje lirske sestrice!

Breza,

si mi stopila naravnost na žulj, saj sem po tem, ko si mi napisala, kako bereš pesem, začela vedno bolj dvomiti v svojo željo oz. intervencijo. Zato bi te spet prosila, če lahko zadnji verz spremenim nazaj, kot si ga sprva napisala. Seveda, če se strinjaš.

Lp,
Zalka

:)))))... nehote, draga Zalka, nehote ;) ... seveda lahko popraviš!

Imej se lepo!

breza