Ne moreš nazaj ... avtor Silva Langenfus

Zelo dobro, Silvy! Učinkovite metafore, pesem lepo teče.
Nekaj popravkov:


če se drevesa sklanjajo čisto k tlom
in te mravlje grizejo v podplate,
roževinaste in ožuljene od dolge poti.
Saj ne moreš obrniti telesa,
ki je postalo težje od drevesa
in imaš roke posajene globoko v zemljo, >> ni prave vezljivosti (ne moreš obrniti telesa in imaš roke posajene - ČE imaš roke ... > vendar se potem ne ujema z vmesnim odvisnikom - ki je postalo težje od drevesa - >> zadostovalo bo, če obrneš bes. red tako:
in roke imaš posajene ... (nujna pa je vejica v prejšnjem verzu, za DREVESA)
tako, da ne veš, ali so že pognale korenine >> med TAKO in DA ni vejice
tam v globočine … >> TJA (KAM, ne kje)
Ne odiraj divjadi, kože ne dišijo lepo.
Za vedno ti ostanejo v nosnicah.
In postane ti žal. Tako zelo žal.
Sprejmi! Ne moreš nazaj.
Niti ne obračaj glave, ki se še edina
lahko sprehaja po telesu vidnega.
Zapre oči in pluje, pluje …
Sive so poti v glavi. Iz črnih in belih poti.
Pojdi, o pojdi naprej. Zopet do začetka. >> vejica med O in POJDI

Lep pozdrav!
Kerstin