Kerstin,

se slišimo, seveda.

Barbara

Kakšna je bila ta nora noč!

Najprej me že na Prevaljah ustavi policija. Dokumente! Odprem predal v armaturni plošči, brskam, najdem dve mapi, kup CD-jev, sto sončnih očal, čigumije, svašta. Dokumentov - njet. Policist sumničavo sveti v avto. (Pred mesecem smo zamenjali avto in je mož prepospravljal reči v avtu, vključno s prometno in mojo vozniško, ki jo imam vedno v avtu). Ura pa tik-tak. Odprem obe mapi. Najdem priročnik za avto, zavarovalno polico, ma svašta, le dokumentov ne.

(Tu bi zdaj, če bi stvar snemali, vstopil kader, ko namesto teh ponudim policistu Zaskorjeno ("ne zanimajo me bendi, kdo za vraga je ta Brendi" malo drugače), nakar sledi prizor uklenjene Kerstin v marici. :))

Med iskanjem - papirji frčijo po avtu - razlagam, da je mož nekam pospravil vse skupaj. Nazadnje rečem, da ga bom poklicala. (Ura je 23. 15.) Policaj se me usmili, vzame samo moje podatke in reče, da bodo potem preverili. Yes, lahko grem!

(Mmg, vectra ima med sedežema naslonjalo, pod katerim je predal, in tam so dokumenti, kar sem vedela, a pozabila. :))

Vsa živčna si hočem prižgat čik. Pade mi med kolena (celo ne na tla!). Poberem ga in ga prižgem. Madonca, kako smrdi! Kaj je zdaj, kres kurim ali kaj? Ko se približam javni razsvetljavi, vidim, da sem prižgala - filter.

In čeprav je relacija Prevalje--SG kratka (okoli 20 km), me doleti še to, brez česar na dolgih vožnjah itak ne gre. Nečloveško me pritisne lulat. Na cesti 'čez Sele' je sicer nekaj priročnih izvozov, kjer bi lahko počepnila za avto, ampak, hmmm, noč je, poleg tega se po cesti in travnikih in med smrekami plazi megla ... Ne bi. Bom poskusila zdržat.

Skoraj bi mi uspelo. Z mehurjem v grlu parkiram pred prostori Koroškega radia, Tjaša me že čaka. A kaj, ko tehnika (s ključi) še ni. Čakava, zmrzujeva, dokler slednjič ne obupam. Ne bom podrobno razlagala, kam sem šla lulat, recimo, da se je približno ponovilo doživetje Krumperk. (Posvečeni vedo, he he.)

In tako smo dočakali polnoč. Kako je šlo naprej, pa veste tisti, ki ste poslušali, bolje od mene. Za zdaj se spomnim predvsem tega, da sem rekla, da sem prvo pesem napisala pri ČETRTIH letih. Ja, to so pa res posebna leta, ko si star ČETRTO.

Kaj moremo, vpliv ČETRTka očitno. :)

Hvala Tjaši Razdevšek, ki je vezala SNOP, in Vojku Kotniku, ki mi je izpolnil kar nekaj glasbenih želja, med njimi Čez sedem rek (E. Viler), I'm alive (C. Dion), Pesem bolečine (12. nasprotje) in celo Balado o baletki (Lačni Franc), ki jo že leta zaman iščem na spletu.

Bila je nepozabna noč. V vseh smislih. :)
Kerstin

hahahahahaha, odlično.
skozi trnje do zvezd in to ...
ko se hudič odloči imeti mlade, jih zaplodi celo čredo.
konec dober, vse dobro.
čestitam za oddajo.

lp,
d.