nekoč želel sem si biti kamen
in jaz sem hotela biti mah
čustva zame bila so šiba božja
za miren dih in mehek dotik
znano je da kamen ne čuti bolečin
a mahovina pušča pogled pohojenih mehkob
znano je da kamen ne joče
in gladko zelenje ne kriči na glas
a nato si prišla ti in postal sem puh
je puhasta postala mahovina, mehkejša, udobnejša
le kaj je v tebi, da več nisem jaz
in enako, zakaj mene ni več strah in samota mi izginja
ne puh sedaj sem spužva, ki vpija vse kar je lepo
a upanje ostane, je mogoče za človeka več kot up
vse kar si vse kar daješ je nebeška mana
le da ne vem komu večja zahvala, jaz lažje diham,tebi.
Grenka čokolada v jeklenem fondiju v vrelišču žive rjave lave cvre mrcvino niste čokolada Vi grenkočokoladni elektroni nabite šibre usmerjene po lastni volji v samosvoje kljubujoče protonske delce in množica se istosmerno obrača kot vohuni v Evinih podobah pred svojim strahom vpeljane reke v slepopotje črne duše zagonetnega daljnega neba, Feniksove priležnice se lišpajo, brez kril je, pa podpirajo neleteča krila. Kolektivna sugestivna samoobsodba usode hoteče podivjane volje, VSE ZA ZMAGO, ostale poti, ki bodo še živo dihale svobodno drsenje izpod sončne opeke, ročno narisanih slik, kot dan ki cvete, cvet Maka cveti, ne glede kakšno polje in kaj kje tam nekje dolbe.
Rekel mi je dober dan odvrnil sem mu da in svet je lep če živiš na Marsu
faith
_____________________________
SeXu (alna rev. še) traja
Baje na Samosu so sami moški in na Lezbosu zmagujejo ženske kdove ali se tektonske plošče še premikajo namreč združitev je tako luštna stvar ko stene so utvara za občutek fobije brez straha ni pravega reda v ravnem se ravna le kakšne velikosti je bil adamov list sem nagnjen h kompleksu kot povprečen kravatast pingvin me useka misel, da Adam drži za Figov list sprašujem se čemu listi če pa sta bila sama
za analizo in razlago staro-novo-pojavnega vprašanja so dileme dobrodošle, igre s strelom v dir spustijo ko pasirajo možgane v jabolčno čežano
Samos Lezbos kakorkoli naj živi svobodna ljubezen.
utrujen vstanem oči so še vedno zmačkane od večernih solz z vsakim adijo mi poka srce vstaja noč ko si dan pidžamo oblači mesec zvezde po strehi pomeče nemir v meni sprašuje kako ti je
le mir z mirom lepo nahrani svetli pozdravi so cvetovi za edini svet nad gladino
in koža v enem celi rano ko val potegne ker ocean ga vleče.