KDO MI JE KRIV avtor tomi je pesem, ki pušča za sabo sled. Dobra je! Opozorila bi pa na nekaj nedoslednosti. Ločila so napisana bolj po naključju. Predlagam, da dosledno opustiš vejice ali pa jih uporabi strogo po pravilh.
In še, slogovno nekoliko izpade druga kitica. Nekaj ti sili v rimo in še pogovorni al' si uporabil, ki res ne paše v pesem. Ponekod bi torej zamenjala vrstni red, ki ne bi zameglil poante tvojih misli. predlog:
Pasje življenje enako verigi ki ne dopušča niti v snu da se mi porodi up da bi srce bilo brez strahu v taktu ustaljenih moči ko se z vsakim vdihom bori za golo življenje.
Razmislila bi tudi o frazi "golo življenje" in rabi isti/enak (to je v prvi kitici). In še, ali bi bolelo,če bi tudi v zadnji kitici lahko speljal isto misel brez rime, da pesem postane slogovno enotna.
Ja, se strinjam z Zalko in da ne bi mislil, da smo se urednice "spravile nate" iz tečnobe. Zato smo se, Tomi, ker je pesem tega vredna. Namreč, da jo dodelaš.
No, tudi jaz imam par pripombic. Že naslov, fraza "Kdo mi je kriv", je čista izposojenka, hrvatizem in v pravopisu nesprejemljiva. Slovensko napisano se temu še najbolj približa izraz: Sam sem kriv.
Pa še par hrvatizmov imaš:
zračenje - žarčenje, sevanje razno raznih - mnogoterih, raznih, raznoterih, mnogih ...
pa še ...
V pesmi z nerimanim besedilom je odveč tudi zazanamovan vrstni red ( to je obrnjen besedni red - največkrat za potrebe rime) in tukaj, v nerimani k poetičnosti in ritmičnosti prav nič ne doprinese. Npr: -upiram se tegobam - se upiram tegobam
...
Tomi, ne zameri, bom poskusila malo obrniti tvoje besede kar sama, tako za ilustracijo, kako bi pesem brala jaz, ker ne vem, če bi ti drugače znala razložiti :)))
Sam sem kriv
Pregnan od silnic mnogoterih žarčenj, stran od privatnih površin, se upiram tegobam neprijaznega okolja, prikleščen v hudih, nevzdržnih bolečinah.
Enak sem shiranemu psu, samo še kožo nosim na kosteh. Prenašam se v strahu pod za vse istim soncem, kjer mnogi veselo vriskajo v morju žarkov na zanje še srečnih tleh.
Pasje življenje, enako verigi, ki niti v snu ne dopušča porajanja upa, da bi srce lahko brez strahu bílo v taktu ustaljenih moči ...
A kaj, ko se z vsakim vdihom bori za preprosti Biti..
SAM SEM KRIV da mi kosti rožljajo, prekrite s krpami iz nekdanjih oblačil, da so oči pregloboko ugreznjene in zato nevidne svetu; v žalostnem mraku, brez glasu, a slučajnemu pogledu morda le rahel opomin.
Postal sem živi spomenik bodoče resnice, sem le ogledalo izgleda zemlje in njene pravičnosti ...
Dolgo je že od zadnjega tovrstnega snidenja drage mi po duši in rad vama prisluhnem in to tako zelo, da tvojo idejo Lidija kako naj bi bilo, pretopim kot za svojo.Vsi zadovoljni, a jaz še najbolj. Lahko izrazim le to, da nisem niti najmanj jezen za popravke, ker pač nisem tako podkovan kot sta vedve v tovrstnem izrazoslovju in tu na meji s hrvaško, kjer živim, je 30% hrvaškega živelja, kar se pozna v vsakodnevnem življenju. Rogaška Slatina je prelepo zdraviliško gnezdo, kjer živim s svojo družino. Za konec najlepša hvala tebi Lidija in tudi tebi Zalka. Tomi
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!