Ja, od a do žBLJ. Se je blo težko ustavit - z ozirom na pestrost realnosti.

lp, b

S toliko očmi, čestitam, B. Novak, res si izbruhnil na vse strani, našel si jih v različnih lobanjah in na različne načine gledajočih in individualne in splošne oči - super! Vlečeš rdečo nit in skoraj ne zaideš - tisti koji kurci (pa pol kurca) se mi zdijo enkrat totalno na mestu, drugič pa bolj "za lase" - (če sam ne najdeš, se bom enkrat potrudila;-) Po ostrem kolažu očes, ki ti v glavo zarinejo cel vidni svet, vsaj zame, konec rahlo zašepa v "neizničljivih zgodbah o ljubezni."
Pesem, ki ima izjemen potencial, da bi pričakoval, da bo šla čez rob in čez zgodbe o ljubezni ;-)

Lp, Ana

Ja, če se bom kdaj hotel invalidsko upokojit, mi ta pesem lahko še prow pride.
Druga omemba rodilnih organov gre na račun tistih lažnivcev, ki zagovarjajo neke vzvišene ideale(demokratične?), v resnici pa blefirajo oz se jim fučka.
Previdevam, da se ti tu zdi na mestu.

Prva omemba, je meni sicer jasna, ampak je verjetno res ni možno bralcu razumet, ker ni vpeta v nek kontekst, ki bi to omogočal. Je pa (moj)porog fanatizmom prejšnjega verza(na način npr. jugo oficirja). Če bi tu oklestil bi bilo za marsikoga bralca lažje, ker bi imel nit za naprej?

večji del pesmi je nastal v precej v šusu, uvod in zaključek pa se je bilo treba izmisliti naknadno in tu sem precej tuhtal, kako vse te oči nekam
umestiti, da ne bi obvisele v zraku. In se strinjam, verjetno bi se dalo drugače, ampak ta hip ne vem.

Ljubezen na koncu pa je seveda mišljena v najvišjem smislu (mnogi bi jo pisali z veliko, meni to nekako ne leži) in tu se ne da čez rob, ker v resnici ni mišljena tako, da bi robove imela:)

Me pa zanima, če imaš kak predlog.

lp, b

B., pozdravljen, je mišljena ljubezen za vsako ceno, v smislu:
... ljubezni preko vseh trupel z odprtimi očmi?

Pesem te vrže v toliko kadrov, v vrtinec svetovnega dogajanja, kot bi med poročili na vseh svetovnih medijih preklapljal, in vmes naletel še na par vnebovpijoče resnih dokumentarcev, da mogoče za pesem res ni važno, kdo so tisti (in naj ostane prepuščeno bralcu?), ki so tako dobri, da imajo oči, ki vidijo, ki lahko gledajo s tako mnogoterimi očmi. Morda so oči kamer?
Berem ...
... z očmi pesnika, ki se mu je razbežal jaz kot jata golobov ...
Zaenkrat nimam kakšnih konkretnih predlogov. Si bom pa, upam, kmalu vzela kaj več časa za Mnogoteriko.

Uživaj v ustvarjanju,
Ana

Ana, hvala za komentarja. Me zelo zanima, kako drugi vidite pesem in
kakšne pomisli poraja. Me veseli, če čim več različnih.
Če bom kaj spreminjal, me to lahko napelje na kakšno idejo, ki je še ne zaznam, pa bi bila morda koristna.
Bolj sem mislil na te poglede kot na konkretne predloge teksta.

Preko trupel za vsako ceno, seveda ne.
Videti, to pa ja. Prikazati stvari kot so in kakor bi lahko bile - pa niso,
se mi pri poeziji zdi bistveno.
In to je tisto, kar je dobro. Odstiranje, razkrinkavanje – laži.- Akt ljubezni.
Oči so seveda oči pesnika. Ki gleda s sposojenimi očmi ali jih posoja drugim. In tu vmes, med zrcaljenjem človeške "komedije" s pomočjo mnogoterega lirskega osebka, se rojeva tista svetloba, ki razžari besede na papirju, ki jih dela(skoraj) žive.
Seveda v primeru, če se delo stvarnosti dotakne dovolj globoko, v temeljih.- V nasprotju s preobiljem površnih informacij s katerimi smo vsakodnevno zasičeni, ki v resnici ne povedo nič, ker govorijo samo o niču, pa se s tem nihče ne obremenjuje.

Seveda je pretiravanje z besedami orodje poezije. Ne vem več, kdo je že rekel nekaj v tem stilu:
Pesnik je edini, ki lahko govori resnico tako, da laže.

In…komu je danes sploh še do tega, da bi govoril resnico?

Upam, da nisem preveč natežil;)

Lp, b