Forum
- Datum objave:
17. 11. 2009 ob 12:30 - Spremljaj
- Število komentarjev: 19
- Piše: Peter Rezman Perorez
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 857 krat
Ko Dani "onečasti..." jejej
Jaz bi vrgel ven tisti oklepajček (žal) v zadnji kitici, besedo -onečastil- tik pred koncem, pa bi gladko zamenjla z besedo - nategnil -
lpp
:-)
Silvy
Tako direkten, Dani, pa si uporabil to klerikalsko "močno" besedo?
Iz spoštovanja do ge. M. ali lokomotive?
... hehe, samo preblisk ...
Lidija
do M.,
ka pa drugega.
ker lokomotivo je itak...
kaj že?
hm
:-DD
:)
S
Ko ste svoje zdolgočaseno telo
tiho vlačili po Julijskih Alpah,
se vam je med tolstimi nogami
nehote sesirila studenčnica.
meni nekako ne sede in ni v skladu z mojim vedenjem o humorju, ironiji in satiri. Čeprav v resnici nisem nek prav posebno nestrpen puritanec, mi vsebina tega teksta deluje žaljivo do žensk. Tega si, vsaj po mojem mnenju, predvsem moški, ne sme dovoliti in tu ni zame nobenih izjem. Kaj ima z vsem tem Koseski, pa preprosto nisem dojel. Nazadnjašvo, klerikarizem? Če je morda to mišljeno, je izbrano ime povsem ponesrečeno, vsaj po mojem mnenju.
Upam, da mi Dani ne bo zameril tega kritičnega posta. Saj bo očitno doživel vrsto pohval in sicer od žensk, kar me še posebno preseneča. Zame je to še en dokaz, kako se ljudje pri ocenjevanju določenih vsebin razlikujemo. Upam pa, da kljub vsemu, vsaj tisti zreli, lahko prenesejo tudi kakšno dobronamerno kritiko.
Lp,
Abram
Po moje je mišljeno kot "moška" poezija, saj veš, v smislu "glej- ženska- vse-kar-rabiš-je-(po možnosti moj) otepač- a- ne-veš-da-ženske-brez- tega- niste nič ..."
hehehehe ....
brez zamere, prosta (in transparentna) interpretacija na prvo žogo, podpomeni, nadpomeni in vzporedne interpretacije se pa zaradi tega potem pogreznejo v neznano, zatrte in pozabljene.
Dani, bolje znaš :)
Lidija
Kar je seveda popoln absurd.
Kajti: ali tisto ni bila studenčnica, ali pa se ni sesirila. (Kako se naj studenčnica sesiri, prosim lepo!?)
Nima smisla brati poezije na način, ki ga predstavi abram. Tako dobesedno, namreč!
V zadnji številki Literature je izšel zanimiv prispevek Andreja Brvarja, ki govori o "poeziji v prozi".
Izjemno zanimivo in toplo priporočam za branje vsem, ki jih zanima poezija.
Brvar tam osvetljuje tudi teme, ki so bile stvar koristnih polemik na tem forumu. In tudi razvija zanimivo tezo, zakaj se tu pa tam vrača sonet in druge klasične forme, da ne rečem fore.
Zanimivo. Res.
prvo kot prvo: besede in oklepaji so kjer so in tam bodo seveda ostali. če bi želel napisat drugače bi prmejkršenduš tako tudi napisal.
besede so izbrane po temeljitem premisleku in v skladu s sporočilnostjo pesmi.
lidija ljubljena, jaz sem direkten takrat, ko ocenim, da to - tako ali drugače - učinkuje v kontekstu tistega, kar pač sporočam. in seveda indirekten, ko ocenim, da je to ustrezno. poezija pač ... :)
kar pa znam, oz. ne znam, pa že precej časa čisto natančno vem. tokrat nisem niti hotel preveč "znati" ... kar letelo je ven (a. breton in podobni, če rabiš frejmvork takega načina pisanja ...). temeljit premislek pa je prišel kasneje.
kot vidim, je namen pesmi (iritacija?) dosežen vsemu navkljub ali pa ravno zato. ;-) :-) ;-)
abramček zlati, pesem seveda je žaljiva do žensk! in to seveda namerno ali celo - če hočeš - zlonamerno. pa ne do vseh žensk kar na splošno, ampak do določene (simbolne) ženske, oz. do tistih žensk, ki svojo nepotešenost krasijo kot edino smiselno držo in iz tega modusa vivendi trpinčijo nas, pofukljive in možate samčke ...
silvy, "lulanje" oz. scanje (sic!) je lahko za določene ljudi z ustreznim fetišem močan seksualni stimulans (golden shower pa to).
itd. do vijolčastega. vzemite si čas, prosim.
lupčeki moji zlati. :-)
danč
Modus vivendi ( latinski izraz, ne z listka, ampak iz ene glave :))). Ti pač ni dala. In potem ni bila "ljubljena".
Boga, uboga ...
:)))
Dani, brez zamere, danes sem izredno zoprna, skoraj hudobna, zato debatni krožek raje zapuščam. Kaj moremo, tak dan.
(seveda tega ne pišem kot urednica, ampak zgolj kot ena lidija)
Lep večer vsm še naprej, tudi tebi gospa M. ;)
S
Kaj pa je to "spornost" pesmi? Šlo je le za osebni pogled (no za enega izmed možnih pogledov nanjo). Je bil morda ta kakorkoli sporen? Komentirali smo, pač. Strinja se pa vedno itak vsak, vsaj s sabo :)))
In če potem to napiše, kaj je to? Stvar svobode ali stvar poguma?
LP, lidija
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
On je nategnil lokomotivo, kar je vendarle nek dosežek. Meni kot ženski, so pa očino namenjeni vagoni :-)))
Eh, ja ...
Z.
pri svojem poklicnem delu sem pač naletel na ženske, v glavnem poročene z alkoholiki, nepotešene, zlovoljne, celo zlobne ..., ki svojo stisko kompenzirajo s pisanjem, teženjem ostalim srečnim ljudem, itd.
pesem leti na take.
kakorkoli že, veseli me, da je pesem vzbudila tako polemiko. bržkone sem nekam dregnil. ;-)
zalka, lokomotiva ni prav nič uživala. vagoni bojo čist ok. ;) :) :)
o tvoji pesmi se mi je zdelo zanimivo odpreti temo (polemiko je dobro zastavil abram), ker sem v resnici pričakoval, oziroma še vedno mislim, da pesem pogosto presega "namen" avtorja, kar si nenazadnje ti sam prostodušno in dobrodušno povedal čisto nazadnje.
Zanimiva se mi zdi zato, ker meni veliko bolj sedejo te tvoje pesmi, ki so razvezane in zgolj še simulirajo pesem skozi formo, drugače gre pa v resnici za "prozne" zapise, zabeležke, spomine, ipd... saj mene v tvojih vezanih pogosto moti neke sorte horor, ki se ne počuti najbolj udobno v t.i. pravilni pesniški formi.
To seveda vedno povezujem s tvojim muziciranjem in naravnim smislom za ritem in seveda v tem oziru sploh nimam nanje nobenih pripomb.
Sem pa ravno zaradi te večne razcepljenosti (moje, da se razumeva) v razmišljanju, kaj je v resnici čemu namenjeno, opozoril na tisti Brvarjev članek, ki v zadnji Literaturi govori o teh stvareh.
On namreč nekako (povzeto precej pre-prosto), postavlja tezo, da je poezija silila v urejeno formo v obdobjih, ko je hotela hkrati imeti neko vrsto vloge narodnega buditeljstva. In obratno. Ko se poezija vrača k sebi, se tudi razvezuje in sili v proznost.
To se mi zdi zanimiva Brvarjeva ugotovitev, ki je pa ne bi mogel posploševati, jasno, a v resnici, če malo pomisliš, je po moje naslednja stopnja narodnostnega bujenja, kot ga dojema raja, pač ritmično poskakovanje.
V zvokih frajtonerce in če sva si iskena, kar nekaj tudi tukajšnje zrimizirane robe, bi lahko odpeli v ritmih alpskih poskočnic.
In na koncu, mimo konteksta prej zapisanega (o Brvarjevem pisanju); moj predlog za "popravek" tvoje pesmi ni obvezen. Gre pa po moje v smeri, da tudi sam uvidiš razsežnosti svoje pesmi, ki gredo preko tistega, kar si hotel napisati ti. In to, da se razumemo, se mi zdi dobro. Zelo dobro. Tako pesem pravzaprav zaživi svoje življenje, na katerega avtor nima več vpliva.
tisti moj horor (jaz bi morda rekel baladnost, druga stran ...) je tam zato, ker je seveda del mojega načina pisanja, ker je v meni. kako udobno pa se počuti v rimanih, urejenih strukturah ... pa najbrž drži kar praviš. ampak - če govoriva o uglasbenih zadevah - drugače ne gre. tako pač je in urejenost verza zaradi prepevanja vedno potegne za sabo kak izrazni "manjko" , ali pa je "fabula" vsaj nekako okleščena, nenaravna ...
strinjam se, da zadeve (kot polna poezija) v celoti zažarijo v prostem, neurejenem ali vsaj delno rimanem, urejenem verzu. to sem omenjal v par recenzijah, v uvodniku v knjigo nuše ilovar, itd.
poezija je del kulture (umetnosti), seveda pa ima tudi druge vloge, med katerimi je tudi zabava in poskakovanje ob kakih goveje uglasbenih rimah. to je del vsakdana. naj bo.
je pa fajn potegniti ločnico med standalone poezijo z nekim (reciva) umetniškim presežkom in povsem zabavnim stihoklepstvom, ki služi omenjenemu poskakovanju. vsak pesnik bi moral to mejo videti točno tam, kjer je.
jaz se v zgodnjih letih sploh nisem imel za pesnika, ampak za nekakšnega folk pevca in mi je beseda poezija delovala umetnjakarsko, brezjajčno.
imel sem se - in delno se še imam - za rock tekstopisca. stvari so se izrodile v poezijo šele z mojo fascinacijo nad t.i. psihedeličnim gibanjem ...
o tem sem pisal v enem intervjuju v pogledu ...
o teh stvareh se da razpravljati do smrti in čez, ampak, stari, dejmo tačas raje pisat. pa magari poezijo,naj jo vrag pocitra. :-) ;-)
če bo pa folk zraven poskakoval, mi je pa pravzaprav figo mar.
in hop.
vohomur
In nekako naravno logična. Saj smo, to kar pač smo. In sploh ni važno, kaj smo, pesniki, al ne, ker/ko/če pesmi zaživijo po svoje, zapete, izgovorjene ali prebrane, avtor sploh ni več važen.
To - prepoznati pesem, ne da bi vedel, kdo jo je napisal, se mi zdi, da naredi v človeku pesnika.
;-)
Komentiranje je zaprto!