Ja, o tem gre pesem. Bom še sam kakšen link dodal, ko si vzamem mal časa. Tema, ki jo je vredno obujati. Kako bi bil vesel, če bi lahko rekel, da se takšne in podobne stvari ne dogajajo v teh časih.
Pesem zareže, je odlična! Doživljam, kot da je pesniški subjekt nekako razpršen: zdaj fotograf, zdaj turist, zdaj eden od čakajočih na lajanje v vrsti. Všeč mi je, kako lezeš v te različne plasti in - morda se preveč definitivno vrneš v ta trenutek, iluzija o oživljeni fotografiji ... zbledi. Pesmi ne bi popravljala, samo tako, morda te zanimajo različni bralski odzivi.
Kaj pa vem? Ta srhljivo žalostna pesem je povsem sveža, od danes, nastala je precej hipoma. Velikokrat kasneje pesmi dopolnjujem, popravljam, ampak za to je potrebna časovna razdalja. Razpršenost lirskega osebka pa se meni osebno, poleg prostega verza, dozdeva kot eden najpomembnejših "kvantnih" skokov pri razvoju poezije. Malo za hec ta lirski subjekt imenujem - kolikdor. To je v resnici tisti potapljaški kuža z željo po nemogočem.
Ja, super je to - in zanimiv izraz, "kolikdor" (napiši kdaj kaj o tem, zdi se mi izzivalno ;-) - imela sem samo pripombo na to, da te prebliske, ki skenirajo, te kolikdorje na koncu vendarle zdruzneš v enega.