Se priključujem Petrovi pohvali.
Sicer pa ima(š) Jan, same take tabulomne pesmi, da kar pokajo skozi ušesa in režejo skozi oči.

Tudi vame je tale pesem zarezala, saj podira tisto cankarjansko raz/navado, če si ga že kaj ušpičil materi, potem te mora grizti vest do konca življenja. Niti ne bi govorila o tem, da se ti lahko posuši jezik, roka in sploh te je lahko sram, ker te je nosila pod srcem in rodila in dojila in sploh je edina na svetu, ki te je kdaj ljubila.

Zato se mi zdi ta pesem imenitna, saj prav zaradi tega ozadja, ki nam je vsem vcepljeno skozi kulturo (tudi skozi literaturo), odzveni cinično in ironično (za nekatere pa bogokletno). Tako kot pravi Peter, generacija, ki podira tabuje ....

Bi pa vseeno namignila tudi na tale "sieg hail", ki vendarle precej bolj okarakterizira mater kot sina. Prav ta hitlerski pozdrav mi pove, da je mati, ki bo dobila sinovo pisemce, ni bila ravno polna topline in razumevanja in po vsej verjetnosti si ni trgala od ust brez očitkov. Najbrž je bila zelo ukazovalna in gospodovalna mama, možno, da celo zelo restriktivna in groba. (Pravzaprav je lahko kar vesela, da ji sin sploh piše pisma) Ampak to se v pesem priplazi na prav poseben, svež način in upala bi si trditi, da je prav tu težišče pesmi. Če vse to vzamemo v ozir, potem bi bilo prav, da se razmisli tudi o Perorezovi pripombi.
Pesem sem podčrtala, če bi jo mogla, bi jo pa še obkrožila :-)

Lp,
Zalka