Ne hodi zaradi mene
v sredino pekla,
tega vabila ne pošiljam,

ne misli, da če grenki okus
pride v dnevu, da je dan slab,
da sonca ni več,
ne ljubezni,

le občutek obstanka,
boj v sedanjosti,
ki kliče prihodnost
jutrišnjega občutka,
ker za danes sva izpolnila
že včeraj polet nad nebo,

povsod je enako,
povsod so stene mejnice
in ušesa so mešanica
pričakovanj in žalosti,
ko nekdo je res srečen,

pa ne da si mislil,
da se bo našel kdo in ploskal,
da bo vesel za naju,
jezen zase se pa zaletaval
v jezne kote dneva,
ker ni dirigent najine poti,
ta nima nič skupnega
s tretjo potjo brezimenega.

Kadar sonce pojača žarke,
ko vrtnica raste in mak krasi
mirno, zlato, tiho žitno polje,
takrat plevel rad začne rasti,
bosti na vso moč, za vsak korak,
takrat koprive se prirastejo v tla,
neumorno hijensko čakajoče
v edinem smislu pikajočih dotikov,
da bolečino večajo,
dajejo rdečo bol,
hlepijo po prevladi lastnega ega.

Pa ne da se boš znova predal,
zavoljo tuje potrebe po lasti
nelastne lastnine.
Tuje iluzije,
daleč proč od naju.
Nisva midva dovolj za dva?

hope