Zalkina pesem GNEZDO mi je všeč, z nje se preliva - pač Zalkina
meglica in kot je sama nekoč zapisala za eno mojo, ji vračam: odvod
je super.
In ravno tu se odpira vprašanje, ali je pesem že "končana", sam bi
namreč še zelo, zelo tuhtal o naslovu, saj mi je ob boku pesmi, kar
preveč "enostaven". Morebiti preveč "zameji" deltasti odvod s
ključem.
Ključ je ključen in lahko je vključen, priključen in
zaključen.
Aha, zanimive iztočnice za teoretične izsledke na način, da človek pove enostavne stvari na kompliciran način. Na primer: Zalkin post (p)ostane zgolj retorična figura, če je tudi na bralčevi strani prisoten suspenz možnosti razumevanja suspenza v pesmi. :-D ... da je namreč ključ lahko simbolno še kaj drugega, ne zgolj falični simbol.
No, očitno prihajamo do dejstva, da je vključen ključ ključen v Zalkini pesmi in da je sopara zgolj posledica atmosfere v kateri se pesem nahaja in ta je slej ko prej hladna...
ja, peter, številne interpretacije so možne. ;) :) ;) meni se pesem povsem zadovoljivo odpre in ob branju neizmerno uživam, če mi tisti ključ nekako simbolizira trdega, škrlatnega in pokončnega tiča, ne le nekakšen "falični simbol", karkoli že to je! in tista sopara je predorgazmično znojenje, dvig telesne temperature ob pričakovanju užitka, kaj pa drugega! zakaj bi si pa moral kaj drugega sploh predstavljati? sem pač pohotni starec. aja, morda še to: kot (zdaj že bivšemu) psihoterapevtu z dolgoletno klinično prakso se mi je porodil pomislek, da se dame kaj rade poigravajo z nedorečenostjo, izražajo se simbolno, izogibajo dokončnim odgovorom, svoje želje zavijajo v sofisticirano dvoumje ..., ker - bog ne daj! - ni, da bi jih potenten in možat partner zasačil z od strasti izbuljenimi učkami, mokrim spodnjim perilom ... pa smo, evo, pri poeziji, ki nudi neomejen prostor za vse, kar sem prej naštel ... morda je le svetlana makarovič dovolj "možata", da na nacionalni tv reče lulčku kurac in ljubljenju fuk. pa zato še zdaleč ni prostaška ...
Vidš! Če ne bi bil pohoten, temveč pohoden starec, bi na kakšnem mirnem sprehodu po okoliških gozdičkih prav prijazno razmišljal o ključnih zadevah, da te kakšna soparna dama ne pohodi in bi postal pohojen starec. Da ne rečem potlačen. In potem se ne bi vsakokrat znojil, ko bi zaslišal peti škrlatne ptiče in druge pisane papige na visokih in gladkih smrekah, ki štrlijo pod nebo...
Kaj ga zdaj sviraš dani, s to latinščino. A misliš, da jo škrlatni ptiči razumejo? Al kaki so že... vijolčasti, kot Milka?
Ej, Zalka, včasih tečejo silne debate o ženskem in moškem pisanju. Zdaj mi je kliknilo. Za pisanje je namreč vseeno. Gre za žensko in moško branje... ;)
lupček zlati petrček, ;) pa to je itak jasno. namreč, nobena pesem ne vsebuje sama po sebi nič! je le skupek črk na površini papirja, rač. monitorja ... nikakršnega sporočila, nobenih čustev ..., nič. odstre se le znotraj polja bralcev, ki uporabljajo isto in/ali podobno kodo razumevanja, občutenja, percepcije ... kot jo je uporabil avtor. pa tudi v tem frejmvorku ni nič določenega, dva bralca bosta brala neko pesem, ampak v njiju ne bo rezonirala ista pesem ... torej je vsakršno iskanje skupnega imenovalca med umevanjem, (so)občutenjem ... avtorja in bralca veoma jalovo. zato mi gredo na jetra razlage in navodila avtorjev, kako naj kdo bere njihove umotvore. nekaj o tem sem bluzil v uvodniku v zadnjih vsesledjih. o tem se da napisat debelo knjigo. seveda tvoja trditev drži v kar največji meri. je samoumevna. moški ni ženska (et vice versus), njuni percepciji in (re)interpretaciji iste kode se fundamentalno (genetsko, če hočeš) razlikujeta! pa ne v smislu boljše - slabše ... : kjer ženska misli, moški čuti in obratno. donekle torej teče podobno razumevanje istega, od nekje naprej pa nikakor ne ... in, bog mi je priča, prav je tako.
huh ... kaj sem pravzaprav povedal? en kurc kej ... :-) ;-)
Nič na tem svetu ni samoumevno. Tud tvoja latinščina ne. :) a maš to kako knjigo latinskih pregovorov, al jih kr iz glave treseš. Jaz nč ne zastopim.... :-D