Četrta ženska


Povzetek

Prva ženska je skočila v reko, ker je morala …
Druga ženska je vstopila v reko z željo ustvariti svet, ki ne obstaja ...
Tretja ženska je najprej oklevala …

Četrta ženska sem jaz. Nehvaležna, nerazumna JAZ …

&

Abstract

The first woman jumped into the river, because she had to ...
The second one entered the river, wishing to create a world that cannot exist ...
The third woman hesitated at first ...

The fourth woman, that's me. Ungrateful, unreasonable ME ...

&

Tekst je povzet iz romana Trije razlogi, stran 220.

Slika

***

Pol treh zjutraj. Računalnik neslišno prikazuje slike in lučke utripajo na titanskem ohišju. Tam, kjer ponoči dolgo gori luč, so ideje. To pa je, vemo, narobe, heretično … in nevarno …


*

Trije razlogi ( © Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2009, 224 strani, distribucija MK). To je naslov romana naše urednice Aleksandre Kocmut, ki se na tem portalu prijavlja kot Kerstin. Roman je zanimiv in ga bralec prebere v enem dihu. Prepričan sem, da mu bodo sledili še drugi daljši teksti. Pričakujem, da bodo po žanru in vsebini povsem drugačni. Vendar bodo, prav tako kot ta, neko nadaljevanje, mogoče s pridihom Bulgakova. Največji pomen tega teksta vidim v tem, da je to po vseh letih končno LITERATURA NOVE GENERACIJE. Drugačna, moderna, komunikativna in namenjena prav vsakemu, ki jo želi sprejeti.To sem dolgo pričakoval in zato tole v resnici pišem.

Trije razlogi so za to:

1.

Nobenih silnih fabul ni v romanu in ni prav nič podoben Da Vincijevi šifri, povem tistim, ki so imeli s tisto knjigo, podobno kot pis., težave in so jo komaj z muko do konca prebrali. Kronološki popis raznih dogodkov je v Treh razlogih. Bolj to je. In v resnici, v filmu, če hočete, in literaturi je malo stvari, ki so tako dramatične, kot je resnično življenje. Čeprav življenje vsi poznamo, nam vendarle vsak dan sporoči nekaj novega in posebnega. In o tem se da vedno znova še bolj zanimivo pisati. Roman Trije razlogi je hudomušen izsek enoletnega življenjskega cikla mamice dveh liliputančkov, žene in zanimive mlade ženske.

Zgodba skozi prvoosebno pripoved (Ksenijino) predstavi različne osebe. Negativko Vlasto, karieristko Darjo, razmazano Niko in nesrečno Veroniko, Ksenijino družino in širši krog znancev, skozi katere slika svoje nenavadne podobe. Za razliko od mnogih drugih avtorjev se na kritičnih mestih zateče v resničnost, vsaj tako sem jo razumel. To je zelo nenavadno. Avtorica ne deluje niti malo naivno, prej bi rekel sveže in mladostno. Kljub izkušnjam ima, po mojem mnenju, skoraj preveliko zaupanje v okolje in v druge ljudi. Kako prekleto se moti, bo še spoznala. To bo spoznala tudi cela njena generacija. O tem ne more biti nobenega dvoma. Nezaupljiva je le do svojega partnerja, ki jo ima verjetno od vseh ljudi najraje in jo najbolj spoštuje. To me niti malo ne čudi. Vse ženske, kar jih poznam, so take.

Brez ene same izjeme. :)

2.

Tudi humor je v Treh razlogih. Dober in lepo napisan. Aleksandri se lahko smejimo na mnogih mestih. Sam sem se najbolj tam, ko opisuje strastno ljubljenje, kjer sta si Ksenija in Marko na glavah prislužila buške na isti polici. Položaje sta menjala, o tem ni nobenega dvoma. Pa ko ji telefon padel v lužo ali pa ob srečanju s fantom od stroja.

Takole pa opisuje svoje tehtanje in se enkratno ponorčuje iz modnih zapovedi. Z redko videno samoironijo ženske z malce načeto samozavestjo, ki na koncu zelo gladko preide v simpatičen sarkazem:

Slekla sem se do golega, da bi bil rezultat čim bolj precizen. Še lulat sem šla prej, da ja ne bi trpela še na račun nepotrebnih par gramov. In potem usodni korak. Zdelo se mi je, da tanka plošča kar ječi pod mojo težo. Zamižala sem, si še enkrat rekla, da rezultat ni pomemben, saj ga bom tako ali tako v kratkem popravila, nato pa sem brž odprla oči in pogledala navzdol. 69 kilogramov. Strašna sedmica je bila preklemansko blizu. V želodcu me je stisnilo, brž sem sestopila in nato še enkrat stopila na teht­nico. Nikar ne počnite tega, razen če ste presuhi! Zdaj je namreč ta španski škorenj pokazal gladkih 70. Skočila sem dol, kot bi me spekle koprive, in se uprla nagonski želji, da bi še enkrat poskusila - mogoče bo pa rezultat vendarle bolj normalen, recimo kakšnih luštkanih 62. Bilo je jasno, da tehtnica čuti moje muke in jih namerno še poglablja z dodajanjem sala na moje utrujene kosti.

Skozi samoironijo pa se bridko posmeje tudi svetu, v katerem so Barbike ideal ženske lepote in podobnim rečem.

Tiste Barbike, s katerimi se lahko pogovarjaš kot s televizijo … :)

3.

Jezik je poseben. Samonikel in se po nikomer ne zgleduje. Malo vleče na Gosposvetsko polje, samo je bolj moderen in precej nenavaden. Vidi se, da Aleksandra piše tudi poezijo, precej dobro, po mnenju poznavalcev, mimogrede rečeno. Jezik je inovativen v opisovanju sodobnih reči in prepleten z manj znanimi besedami za okras in poslastico. Včasih celo preveč, celo s pediatričnimi in drugimi medicinskimi izrazi. Še jaz nisem razumel, pa sem študiral medicino. Ne verjamete? Res sem jo, samo to je bilo davno, ko sem hodil v sedmi razred osemletke. Že takrat sem bil zelo nadarjen, čeprav tega niso dosti cenili, le ena sama sošolka je imela razumevanje za moj študij. Prebral sem medicinsko enciklopedijo, vsa gesla na A in B. In simptome vseh tistih bolezni sem imel. Razen belega toka ali pa ga še nisem znal prepoznati v prvem letniku. Zato sem tisti študij opustil. Zaradi zdravja, predvsem. :) Tudi struktura samega teksta je precej nenavadna. Začetek in konec romana sta simetrična, ponovijo se iste besede. Skozi ves tekst se pojavlja mantra treh razlogov, ki so zato kot nekakšna rdeča nit ali literarna glasbena tema. Tam so še druge strukturne in stilske prvine, ki pa za ljubiteljsko doživljanje in razumevanje vsebine niso najbolj bistvene. Zato jih prepuščam strokovnjakom, da bodo imeli o čem sploh pisati.

Naj jim bo. :)

*

Slika

Precej dober tekst je to. Pa bo dobil kakšno nagrado? Premišljujem. Težko. Že zato, ker ga je napisala mlada ženska, nima prav dosti možnosti. Čeprav … Kljub vsemu se nekaj dogaja s temi nagradami. Nekaj heretičnega. Nekaj mešajo zdaj tam, šeflajo in spreminjajo. To je dobro. Vsaj tako sem razmišljal na Rožniku, ko sem poslušal simpatične Kombinatke, ki so pele neko pesem. Tekst zanjo je napisala Mah, če morda niti tega ne veste. Da dobi Vojnović več glasov kot Jančar? To pa je nekaj! Za Vojnovića, seveda. Malo manj za Jančarja. To je heretično in drugače, kot je bilo. Zato, da se face v okvirčkih včasih zamenjajo. Tudi za to gre. Da je kaj svežega za v dnevne novice in da niso kar naprej lanske. Teh dveh knjig še do danes nisem prebral. Nimam časa. Razen malo v podlistku. Če že, raje berem Lainščka in Mazzinija. Ali pa poezijo, če že nimam za početi kaj bolj pametnega.

Zaradi vsega tega upam, da ima Aleksandra s Tremi razlogi nekaj šanse. Prav bi ji prišla kakšna nagrada, verjetno bolj kot prej omenjenim avtorjem. Pa še nihče se ne bi preveč jajcal. Se ne bi imel za kaj, vsaj po mojem mnenju. Tudi za to so več kot trije razlogi. Pa še trideseta obletnica njenega pisanja bo kmalu, ker je precej pohitela s pisanjem. Že pri štirih letih ... :)

Opozoriti želim še na neko posebno vzdušje, ki veje iz teksta. Meni se zdi bulgakovsko, čeprav tega ne znam dobro pojasniti. Tam sicer ni nobenih komunističnih aparatčikov in nikomur s tramvajem ne odrežejo glave. Nekaj vendarle je, če ne tega ne bi čutil. Samo, povedati ne znam dobro, ker sem pač le ljubitelj literature in vam tu pišem svoje mnenje predvsem za to, da vzamete knjigo v roke.

Samo za to v resnici gre.

*


Pol treh zjutraj. Računalnik neslišno prikazuje slike in lučke utripajo na titanskem ohišju. Tam, kjer ponoči dolgo gori luč, so ideje. To pa je, vemo, narobe, heretično … in nevarno …


***

Epilog

Google je takole prevedel:

Abstract

.
.
.
The fourth woman I am. Ungrateful, unreasonable ME ...

The text is taken from the novel Three reasons 220th page.

Čez nekaj časa bo pa pravajal še bolje.