Še vedno se vrti, se vrtim.

Hvala, hope.

Divjina
kraj svobodne volje,
neprogramirane priučene finosti,
brezfasadnih vidnih popolnin.


Odkrita misel občutka,
nefiltrirane besede,
nenarejeni gibi,

krila vdiha
z izdihom
preletavajo
milost zaspanega neba,

tečejo slapovi,
strah prežene droben nasmeh,
kot levji občutek,
ki bi mu žugal s kletko.

Gledam pot,
mirno pelje,
a zdi se,
da strah diha zraven,

ker zmage niso vsakdanje
in strah mi stopi
v ospredje.

za Poeta,

hope


Poet, imaš prav vse kar je še neukročeno je podobno po naravi in impulzu impresiji in otroka tudi.

lp,hope