Maki, zdaj smo spet tam ... srbski ali pa hrvaški jezik? Preberi tole: Kako ćemo pisati: ne ću, ne ćeš ? ili neću, nećeš ?
Vijeće za normizaciju hrvatskoga standardnog jezika pri Ministarstvu znanosti, obrazovanja i športa Republike Hrvatske preporučilo je da se usvoji pravopisno rješenje po kojem se u zanijekanom prezentu glagola htjeti niječnica piše rastavljeno od glagolskih oblika. To znači da bi ispravno bilo pisati "ne ću", a pogrešno "neću". Za zaključak u korist rastavljenog pisanja niječnice i enklitičnih oblika prezenta glagola htjeti glasovalo je sedam članova vijeća, protiv takva zaključka glasovala su dva člana, a suzdržana su bila također dva člana. Glasanju se pristupilo nakon što se u raspravi Vijeća nije mogao postići konsenzus.
PS. Evidentno je, da je Lidija uporabila hrvaški jezik (ijekavski), ne pa srbski, zato je potrebno tudi slovnično uporabljati pravila, ki so uveljavljena v hrvaškem jeziku.
Uh, "nova hrvaščina", komplicirano še za Hrvate. Meni se je zdelo neću normalno, saj je tudi v slovenskem jezilu nočem ne pa ne čem :))) Ampak, če slovničarji nekaj sprejmejo in potrdijo, mora raja sprejeti! Saj tudi slovenski marsikaj sprejemajo, kar težko sede, pa "moramo" sprejeti, recimo sanja v ednini, čeprav je od nekdaj evidentno množinski samostalnik, pa beseda starš v ednini, kar se mi zdi čisto neprebavljivo, pa še, pa še, ampak dosti o tem.
Strinjam se, Lidija, tudi sama se pri tej besedi večkrat zmotim, ker sem pač navajena dobre, stare srbohrvaščine ... vendar, če hočemo pisati, tudi moramo upoštevati slovnico jezika v katerem pišemo. Recimo, bilo bi normalno da za "svoj" jezik vzamem bosanščino, ker sem pač rojena in sem tudi dolga leta živela v Bosni, pa se vendar ne upam, ker pač premalo vem o tem do kakšnih sprememb je prišlo v tem jeziku. Imam le en novi slovar bosanskega jezika, in še ta se vglavnem ukvarja s turcizmom. Zato sem se tudi odločila (ko že moram), da vzamem hrvaški jezik za "svojega" :))).