Zanivo stopnjevanje si ubral v
Hipec avtor
Tomaž
Mahkovic,
začenjaš v maniri pljunkov, nadaljuješ lirično, od človeka k naravi
in končaš s krvjo. Ta hipec je tako krhek - kot je zares! - in
vseeno me je nekako, nisem vedela, zakaj in kaj, nekaj
zmotilo.
Pa sem pogruntala: noben verz se ne naslanja na prejšnjega tako
konkretno kot drugi na prvega - morda res samo zaradi kokoši in
kokota tisti kurjek v drugem verzu zacikla prizor (asociacija) - in
če je to hipec, si misliš, da ni mogel nastati v istem trenutku ...
Morda samo kompliciram, a zdi se mi, da bi hipec pridobil na
hipnosti, če ne bi bilo kurjeka, ki ti zaposli možgane in se
sprašuješ, kdaj je padel iz petelina (al kokoši), če sta zdaj pri
drugih opravkih in potem seveda si že razlagaš, da je bilo to prej
ali da je kurjek od ene druge kure itd. Mogoče bi bil boljši
kravjek, kaj pa vem. Hočem reči, da ti preveč začnejo švigati misli
in je hip že preveč zgodovina, ko se lahko posvetiš naslednjemu
verzu. Potem so namreč otrok in dekle in pšenička in ptica -
nepovezani, nahajajo se v istem hipu - in zato je učinek na koncu
čudovit, ko je pok in (š/j)ok.
Pesem je izjemna v tej rahlosti in krutem rezu na koncu, zato se
splača (vsaj po moje) prečesati njen začetek. Kaj praviš?
Lp, Ana