Z menoj piši Poet,
ko rdeče sonce zajema
zadnje vzdihljaje žarka
okrogli planet
na Jug odhaja žaret,
tam kamele z zalogo vode
boljše so od džipa,
dlje na rdečem strpijo,
takrat Poet piši z menoj,
ko noč bo prišla
in številk bo zmanjkalo za štetje,
ko brez spanca počakam na sanje,
tema bode kot avtomobilski žaromet,
oči ne morejo v sen,
telo obnemoglo že zdavnaj spi.
Ni pajčevin, ne pajkov,
skozi okno so rešetaste zvezde,
nemir je blizu,
žalost mu je dala roko,
brez vlažnih lic
se menjuje svetlo s črnino,
PIŠI Z MENOJ POET,
piši ko odhajajo časi,
ko jesen jemlje zadnji dan mladosti,
piši mi pesem, Poet
da lažja bo tema,
da lahko vsaj štejem,
da vid mirno zaprem,
za Poeta,
hope
Poet tebi,
vsem lep dan in veliko pesmi,
pesmi do zdaj in še, kdo ve, malo krajše so, pa upam da razumevanje
doseže svoje, mirnost.
Ker lažje jutri samo prepišem.
Mirovati, ne hoteti svetleti, prenesti prihode z odhodi, pogledi tisoči, ko oči spremljajo budnost do odhoda v sen, do umirjajočega utripa, ko zaziblje v lahkoto neba s tisočerimi sanjami.
Lebdeti vmes od zemlje do višine rasti, spočiti na mehki blazini, položene oči zagungajo trepalnice zapirajo sliko dneva v premikih obratov.
Utruja hitrost premika, pojenja moč budnosti, odlagam pripravljen home work, utrip zniža voltažo, odpiram rajska okna spanca, vleče k sebi, sen za senom, kakor dan za dnem, vsaki dan ena zaspi, naslednja še vstane, do večera.
Povrni mehko dlan, pomiri iščoč utrip iščočega pogleda, dopusti preko žice kjer ustne toplo ogreto zagrnejo.
Preko ograde čakam, vzhodno vzhaja kakor zahod z zlatom obdane, kakor zlatokop pradavnine nabiram zlate drobtine, plane dotik preden dotakne, objame predno zajame.