No, Lidija, ni čisto pravi haibun, ker je prvi sklop poezija - sicer v prozi, a še vedno poezija - je pa zelo domišljeno in paše skupaj in je skratka res neke vrste haibun. Klasični haibun je pa v resnici zgodba, ki je lahko povsem samostojna, v katero pa so vstavljeni haikuji kot kakšne intarzije. Kot bi npr. Cankar med dva odstavka svojih Solzic vstavil haiku (ali več njih, na več mestih): v jutranji rosi / s šopkom solzic na prsih / teče fant k mami. Lp
Lidija jest pa nisem bil prepričan (HB) a si mislna na haibun ali si si zmislila neko novo haibunsko poezijo!:) Prav zaradi te poetske proze! Drugače pa všečno!
Lidija, meni je HB (najprej sem pomislila na svinčnik te trdote oz. mehkobe) tudi všeč in zaključek s haikujem izzveni kot finale. Jaz sem enkrat, ko me je luna trkala, naredila pa haiku uvod k pesmi: Ob mlaju avtor Ana Porenta Gotovo ima tudi ta oblika kakšno ime, Tomaž? Prav lušno se mi zdi, da tako lenobno lahko poprosim za razlago in mi ni treba na japonsko ali k stričku guglu ;-)
Ja, Ana, mešanje raznih literarnih zvrsti v knjigi in nasploh (tudi drugje v umetnosti) se imenuje pele-mele. Kolažiranje v sami literaturi pa tudi melanž - melange, kot večbarni ali pisan tekstil.
Za ravno TO, pa ne vem - lahko si pa izmislimo kakšno fino ime. :)))
Da, Kerstin, Prežihove. Imama okisane mo-žgance, pa se mi tiste skodelice kave meštrajo s solzicami. Vidiš - napisal jih je anagramirani in ponašeni Hajku, pa se nisem spomnil. :)))
Ok, zdajle pa kis in žgance stran in resno k stvari. ;) Če hočeš Prežiha anagramirati, lahko nastane (Lovor) Kruha (lovor kruha, ni slabo, ne? ;). Z J-jem ga pa meštraš z belimi češnjevimi cvetovi. ;)
P. S. Lidija, prosim, ne zameri, da s Tomažem kuhava (kisle) žgance pod tvojo temo. ;)