Od vsega si pa dal najbolj drzni naslov. SM mi je všeč ravno zaradi tega, ker gleda širše, razen če nočemo da bomo vsi enaki, popolno... Široki pogled, mimo normiranih mej, pa je drznost, pripravljen biti na vse mogoče padce, ker tla se s potegi izgubljajo...
B. Novak, hvala, se mi je bolj sestavilo; ni mi sicer še uspelo slišati vsega intervjuja, si bom kasneje vzela čas. Saj pesem govori zase, ampak bi bilo škoda, če ne bi poznali ozadja. Spoštujem ljudi, ki si upajo tudi navzven biti to, kar so. Lp d
Se še enkrat priklapljam. Meni otroci pomenijo možnost novega začetka. Vsaka nova generacija ima "možnost". Vendar vprašanje, v kakšne okoliščine se bodo rojevali ti otroci. Sicer bo pa avtor povedal. Lp vsem d
Kerstin, ne eno, ne drugo. Ker se sadističnih dnevnikov lahko spominjajo le mučitelji(mačk), ne pa njihovi otroci in mački, je bilo mišljeno tako: Na katera poglavja iz sadističnih dnevnikov, bo mučitelje spominjal jok njihovih otrok. Se pravi- v možni prihodnosti imamo npr. domišljijski prizor mučitelja z njegovim otrokom, ki hoče pobožati mucka in se, kot opazovalci vprašujemo, kako bo ta osebek ravnal s svojim otrokom, glede na to, da je po ravnanju z mački, postal slaven v celi Sloveniji. Ja, je pa možna tudi tvoja prva varianta, če bodo morebitni otroci mučiteljev spoznali nagnusno zgodbo svojih staršev-česar pa jim ne privoščim. Ja, pa hvala tebi in vsem, ki ste se poglobili. Me pa vedno znova preseneti, na koliko različnih načinov lahko učinkujejo pesmi. lp vsem
Aha, ob tvoji razlagi vidim smisel zadnje kitice. Vendar se je do tega pomena zelo težko prikopati. Ponudiš namreč "dvojno" tretjo osebo množine: mačke in otroke. Tu bi, ko se poglobim v kaj je kaj, tudi sama videla možnost "na katera poglavja bo otroke spominjal jok muckov". Vendar bi potem zadnji verz prav malo spremenila, da bi bil ta pomen jasen: ... vreščeči mačji jok?
Če pa po tem, kar si pojasnil (hvala!), torej razumem, da bo mučitelje jok spominjal na ..., pa zmoti to, da so mučitelji skozi vso pesem podani v prvi osebi, kot 'mi', v zadnji kitici pa preskočijo v tretjo - 'oni' oz. konkretno 'jih'. Potem bi predlagala, da tale 'jih' postane 'nas'.
In še na občo družbo se lahko tale 'nas' široko naveže. Kaj meniš?
Ha, se je pa zapletlo. Če bi uporabil-vreščeči mačji jok-, bi pesem izgubila zaključno poanto, ki napelje na bistveno pomisel; kako se bo mučitelj/sadist odzval na jok svojih otrok, ki je lahko vreščeč - torej podoben vreščanju mačk, ob katerem je nekoč užival. Če pa bi -jih-, spremenil v -nas-, potem bi bil učinek podoben. Spet bi izginilo soočenje mučiteljev - samih s sabo, ob predpotavki, da bi v tem zamišljenem trenutku pri njih vest obstajala.
Sem pa pomislil , da bi izpustil -ki bodo morda hoteli božati mucke-. Samo potem pa pesem izgubi namig na resnično ozadje pesmi. Tako, da ne vem -naj ostane kot je, če pa se domislim česa, sporočim.
Enostavno moram to napisat - če že tebe seciramo, sem se včeraj spravila še samo sebe secirat. Kako da nisem zakapirala, ko zgodbo vendar v grobem poznam.
Meni zdaj štima, jaz ne bi spreminjala, ni mi jasno, kako da se mi ni posvetilo. Zaenkrat sem se prisecirala do ugotovitve, da v sebi nisem verjela, da bi kdo napisal pesem o tem.
Jaz, ljubiteljica živali...
Bom vzela svoje predsodke pod drobnogled.
Vidiš, pa so poleg sporočila pesmi še koristni stranski učinki.
Da pridam piskerček. Meni pa zadnji kitici odpreta iz konkretnega k širšemu. Otroke kot naše naslednike, ki najprej "čisti" nehote preberejo vse naše dnevnike in jih ponavljajo v različnih variacijah. Močno kot hudič!
Tudi jaz brez namigov ne bi vedela "od kje pesem", me je pa prevzela, še preden je padel link na forumu. Pesem stoji tudi brez ozadja. Seveda pa jo informacija na svoj način podkrepi, a po tem se mi je zgodilo, da bolj razumem avtorja, pesem samo pa si še vedno razlagam po svoje.
Kakor koli, zgodba je, kot se ne bi dogajala. Davorina, te čisto razumem. To je ena od tistih čistih groz.
In ena čistih groz je, da bodo tile fantje enkrat imeli otroke. Se bo zlo pomaknilo iz njih, ga bodo zatolkli v sebi, sploh prepoznali, da bodo lahko imeli otroke .... Sicer pa pravica vsakega je, da ima otroke...
Ironija vsega je v tem, da so to na videz čisto navadni, kultivirani fantje, na pogled seveda (slučajno dva poznam). No vrgli so jih iz šole, pa so potem tožili šolo in dobili tožbo in odškodnino. Evo. Preprosto. Pravica in demokracija.
Zlo se pa vedno nekje skriva, preskakuje tudi na otroke. žal. Ah, ljudje.
Ja Zalka, me veseli, da pesem pušča toliko maneverskega prostora pri bralcih. Sam dostikrat ob prebiranju, šele kasneje odkrijem kakšen nov vidik. Tudi na koncu te pesmi se lahko vprašamo, čigav vse je lahko ta jok.
Davorina, saj to ni predsodek. Ideja v pesmi najbrž mora biti nekoliko nejasno izražena.
Včasih se iz ust pesnikov slišijo mnenja, da takšne čiste groze niso za v poezijo. S tem se ne strinjam- vseeno je bolje prebrati kakšno preveč sentimentalno pesem, kakor da bi namesto nje zeval molk.
Ja Lidija, tudi način na katerega deluje zbirokratizirana družba, je čista groza, le da ni tako- na prvo žogo očitna. Koliko je navidez normalnih, pa se pokaže v skrajnih razmerah, v vojni npr. Kar se teh mladcev tiče, pa se bojim, da so le prebrisano prilagodili svoje vedenje novonastalim razmeram.