Hvala za posvetilo, Kresnička. Malo je sicer gurujevska, tale
pesem, ampak portal je svoboden, kljub vsemu pa meni ob gurujstvu
še zmeraj dlake lezejo pokonci :)))
Zanimivo, a na vsako moralko se najde odgovor "nekoga na lastni
poti".
Moj je tak (ni pa to pesem, zato ga bom kar prosto napisala):
Videz resnice je odvisen od aspekta.
Moja svoboda je le moja izbira.
Tvoja pa tvoja.
Če sta resnica in svoboda plodova, kdo je potem drevo? Po moje vsak
sam.
Drevesa spoznanja sploh ni, drevo življenja pa je floskula.
Življenje je. Spoznanj je pa na milijone :)))
LP, lidija
Lidija, drevo smo mi in sadeži naš odnos, ki ga resnica krepi in svoboda gnoji. Aspekt gledanja je kritičen in večbarven, če tega drevesa nimaš ali ne vidiš ...kajti to drevo je družba, druženje na temeljih resnice in svobode in le kot tak je zmožen harmonije ... upoštevanja vseh enakovredno in bi moral bit vsak sad tega drevesa pogrešan, neglede na razlog, ker je namen sadeža, da da kal novega semena - drevesa in ne za hrano, kot si to radi domišljamo... V tem smislu reprodukcije smo tudi mi drevesa in naši sadovi so odvisni od istih odnosov resnice - svobode...
Seveda je pa enim to samo floskula in mislim, da ti niso srečni, čeprav se tako kažejo in predstavljajo...
Hehe, kresnička, tako lepo si povedala, da moram še malce pridodati. Eno modroplavo, prosto po Mahabharati.
Drevo življenja raste in se bohoti ponavadi povsem drugače kot si ga ljudje predstavljajo, in šele, ko nehajo razmišljati in modrovati o njem ter prenehajo segati za sadeži v njegovi krošnji visoko pod oblaki, ter se posvetijo sebi, ga šele ugledajo, ko ga pa vidijo, pa vidijo, da so tam visoko v nebesu, kjer se jim je prej zdelo, da je krošnja - korenine; in da je krošnja okrog njih; sami so pa listi, ki že odmirajo, preden so se sploh pričeli zavedati samih sebe.
Šele, ko nehamo razmišljati kakšno, s kakšnimi plodovi in kje raste drevo življenja ga lahko ugledamo! Prej pa vidimo le njegov odsev v ribniku, ga vonjamo skozi šipo, plodove pa le ližemo.