Hvala! Ne hvali me, pliz. Ni treba. Kljub vsemu mi je nekaj malega jasno o poeziji, čeprav mi tega verjetno nihče ne verjame. Svoje produkcije objavljam bolj zaradi discipline. Morda se mi pa enkrat posreči.
Uf abram, kar pričaral si mi ga, vidim njegove skrivnostne lepote, čeprav v resnici še nisem bila tam. Slik pa na linku ne najdem, razen tistih 6ih ob strani z Julijo na koncu. Kako naj iščem, ker bi jih res rada videla ?? Bodi dobro, lep večer, adisa
Kašne neumnosti pa pišeš, hehe, ne lomi ga, pesem mi je lepa in jaz sem čisto navadna vaška žena, imam rada naravo, z njo živim in čutim, o pesnenju nimam nobenega znanja. Včasih mi kakšna uspe, večkrat ne, se pa rada učim in to je to, prou ajnfuh:))) Kaj je s sliko???
abram lepa je. adisa je vedno odkrita, ona pove kot misli, potem je že lepo. Ampak ni malo nenavadno, naša zgodba celo avtorjem himne je kot iz Romea in Julije, Veronika Deseniška je bila samo drugačnega spola in v Samorastnikih tudi. Kot bi pohlep bil več od lastne sreče. Nekako tako začenjam razumevanje. Lahko pa da se motim. lp,h
Ja, tole sliko sem videla na tvojem RTV blogu, kaj je ta prelepi cvet ? Ne bom ugibala, ker bom sigurno zgrešila. Coprnica z barja, tudi tebi lep pozdrav iz nocoj, po dolgem, dolgem času deževne Primorske:)))) Hvala , adisa
Na barju je res neko posebno vzdušje; tudi če ne vidiš vode, ves čas čutiš njeno prisotnost. Ko sem še delala v LJ, sem si hodila tja nabirat energijo.
Hvala vsem za prijazne poste. Ej, Davorina! In ostali! Odgovoril vam bom v svoji kroniki. Da me ne bodo spet urednice za ušesa. Velika imam in precej kosmata, morda zato posebno Zalki paše, da me zanje vleče. :)
***
Še dva linka, ki dodatno pojasnjujeta moj tekst in tudi nekatere moje poglede in opredelitve:
Surogat je animirana filmska produkcija D. Vukotića. Risanka je prejela številne nagrade, celo Oscarja. Lahko jo pogledate, če kliknete tule.
Na spletu sem objavil svoj video o barju, če koga zanima, naj klikne tule. To je bolj didaktični video, barve pa so še kar prave.
V irski pokrajini so številna šotišča in barja, to je tam tako pogosto, kot pri nas kraške jame. In res dišijo prav tako, kot naše barje. Nek dober nemški pisec je v s svoji knjigi Irski dnevnik to imenoval vonj po Irski.