Forum

O haikuju - 2. del

Danes nadaljujemo z esejem o haikuju. Če smo v prejšnjem sestavku preleteli japonsko poezijo, da bi malce osvetlili nastanek haikuja, se bomo sedaj dotaknili zena, ki je sestavni del japonske miselnosti in s tem tudi poezije.


Zen

Da bi se zavedali polnosti klasičnega in modernega haikuja, in da bi razumeli pomen haikuja ter predvsem sporočilnost le-tega, moramo najprej, vsaj malce, razumeti zen.
Da pa bi razumeli zen, je potrebno najprej vedeti pomen besede zen.
Japonska beseda zen je nastala iz kitajskega CHAN, ta pa iz sanskrtske besede DHJANA. Beseda dhjana pa v sanskrtu pomeni MEDITACIJA.
Meditacija po hinduizmu je trenutek v našem življenju, ko nehamo biti materija in smo samo še duša.
Meditacija po zenu pa je HARA – osredotočenje na bistvo.
Osnove meditacije ne glede na izročilo pa so sledeče:

1. Pravilno dihanje
2. Pravilna pozornost
3. Pravilno mišljenje
4. Pravilno delovanje
5. Pravilno razumevanje

Kar za nas pomeni – osnova zena je meditacija – osnova haikuja je zen; torej pravilna pozornost in pravilno dojemanje tega trenutka, pripeljeta do nastanka kristalo čiste miniature imenovane haiku, v kateri ni odvečnosti kot so vprašanja, ugotavljanja, učenja, razlage; temveč je le in zgolj zapis trenutka v povezavi z vse-enim.

Azijski zdravnik Gibran pravi: »Ko sem meditiral o kapljici vode, sem odkril skrivnost morja.«

Povedano zenovsko:

Velika pot je brez vrat.
Tisoč poti se steka vanjo.
Kdor stopi skozi vrata brez vrat
pozna vse poti med zemljo in nebom.

V tem KOANU, ki je ena izmed miniatur kitajske poezije vezane na zen se skriva tudi srž haikuja., pa čeprav sta koan in haiku povsem različni pesniški obliki, svetlobno oddaljeni ena od druge.
Za razumevanje zena in zenovskega dojemanja pa povejmo še nekaj za naš kontekst pomembnih citatov, vzetih iz štirih poglavji Diamantne sutre – zbirke zenovskih razprav, ki je, kot pravijo kitajci (kar se odraža tudi v japonskem dojemanju zena); odrekanje vsakršnemu verovanju v ideale, vključno z bogom, resnico in osvoboditvijo samo; kajti tudi to so le besede; relativne predstave brez prave resničnosti:
»Ni bitja, ki bi ne moglo biti osvobojeno. To pa zato, ker nihče dokler veruje v svojo osebnost, ne postane Bodisatva – razsvetljeni, in ker med razsvetljenjem ni takega, ki bi veljal kot samosvoje bitje.
Da bi premagal navezanost na svojo osebnost ne smeš verjeti niti v vidne niti v prikrite lastnosti stvari. Za bodisatvo ni dobrega, ne zla; Budovo učenje zavrže kot splav, s katerim je prebredel reko.
O resnici ni moč govoriti in je ne doumeti. Resnica je in ni. (haidžin ne išče resnice – le haiku jo lahko pove) Zato, kar imenujemo Budovo učenje, v resnici ni Budovo učenje, kar imenujemo razodetje, ni razodetje, so le imena, ki smo jih jim nadeli.
Če modrosti v resnici ni in so le imena, ki smo jih dali stvarem, kakšno modrost oznanja Buda? Nobene modrosti ne oznanja, on ničesar ne uči«
To je zen!
S tem zenovskim razumevanjem sveta, šele lahko preidemo na osnove haikuja. Po tem so nam tudi razumljivejše naslednje trditve starih japonskih haidžinov:

- Haiku dela bralca pesnika in ne, da pesnik dela haiku.
- Haiku ne sprašuje in ne odgovarja; haiku samo je.
- Haiku je haiku. Samo to. Nič več in nič manj.
- Haidžin ne pove ničesar – vse pove haiku sam.

Če povzamem:
Haiku je miniaturen zapis tega trenutka in nastane vsled zenovskega dojemanja sveta, iz meditacijskega stanja; torej stanja popolne pozornosti. Zapis tega trenutka v povezavi z naravo, življenjem in vsem obstoječim kar mu zaradi očiščenosti od vseh nepotrebnih besed; razlag, ugotovitev, moralnih/etičnih razprav ter opisov lepote in grdote, daje poseben občutek polnosti in popolnosti.
Primer znamenitega Baševega haikuja v originalu in nekaj slovenskih prevodov:

FURU IKE YA
KAWAZU TOBIKOMU
MIZO NO OTO

Star ribnik
glasen skok
žabe v vodo. prevod: Iztok Gaister Plamen

Ribnik star in pust –
vanj skoči žaba: zdrami
vibast zvok vode. prevod: Mart Ogen

Stari ribnik;
žaba je vskočila:
Štrbunk!

Star ribnik;
žaba vskoči:
Čof!

Pri originalnem japonskem haikuju lahko vidimo, kako kratki zlogi ga sestavljajo, dočim je kaj takšnega v slovenščini nemogoče doseči, kar pa ne pomeni, da se v slovenščini ne da doseči originalne zlogovne strukture. Naš jezik pač uporablja soglasniške grozde, kot naprimer v prevodu Marta Ogna: vanj sko-či ža-ba: zdra-mi. Mi lahko zlogovno zagato rešujemo tudi z elizijo – opustitvijo končnega samoglasnika pred besedo, ki se začenja s samoglasnikom: npr.: že ima pes mačko. V tem primeru je v resnici osem zlogov, vendar se že-i zlije v en sam zlog. Tudi posamezne enočrkovne besede kot so v, s, z, k, h, se lahko štejejo kot posamičen zlog, čeprav v resnici niso zlogi, ali pa se zlijejo skupaj z naslednjo besedo. Primer: v hi-šo je šel, ali pa; v hi-šo je vsto-pil. V obeh primerih vsebuje verz za poeta pet zlogov, le da je v prvem V upoštevan kot samostojni zlog (čeprav temu mnogi pesniki ter slavisti nasprotujejo in se v poeziji v resnici redko uporablja – sam pa menim, da je to stvar posameznika, četudi je res, da je branje bolj tekoče, če se ne), v drugem pa se zlije skupaj s HI-jem.

Se nadaljuje ...
 

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
14. 09. 2009 ob 08:41
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 06:41

Zelo zelo zanimivo. Si pišem beležke :)

Komaj čakam nadaljevanje
lp

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
14. 09. 2009 ob 08:45
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 06:45

Hvala, Sigi.
Sem razmišljal, da bi lahko bilo nadaljevanje vsake dva - tri dni, ne le enkrat na teden, ker bi tudi sam rad to obvezo čimprej zaključil.
Kaj pravite - ljudstvo?

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
14. 09. 2009 ob 08:51
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 06:51

Ljudsvo (tukaj je en glas) pravi JA.
Fino, Tomaž. Zelo izčrpno in koristno!

:)))

Lidija

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
14. 09. 2009 ob 08:59
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 06:59

Se priključujem kočijažinji.

Zastavica

coprnica z barja

Poslano:
14. 09. 2009 ob 09:01
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 07:01

Spet en velik HVALA, Tomaž :)


Lep dan, Teja

P.S.: Kdaj nas boš razsvetlil, kdo je un tič od sobote? :))

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
14. 09. 2009 ob 09:14
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 07:14

Hvala vam, ljudstvo :)))

Za onega Oneta si pa že ti, coprnica, razglasila pravega Franceta.

Lp

Zastavica

breza

Poslano:
14. 09. 2009 ob 09:31
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 07:31

Koristno :), hvala, Tomaž

lp

Zastavica

Zalka Grabnar

Poslano:
14. 09. 2009 ob 09:35
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 07:35

Tomaž, tole je super in še enkrat hvala!
Seveda lahko tudi že danes nalepiš vse, kar imaš pripravljeno. Nikakor ne bi želela, da bi to čutil zdaj kot tlako.

Lp,
Zalka

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
14. 09. 2009 ob 09:46
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 07:46

Hehh, saj ne čutim kot tlako, ker koristi tudi meni; ko prebiram in prirejam esej za forum (odstavki itd), najdem še kaj, kar takrat nisem vedel, ali sem spregledal, drugače mislil; pa še kaj vstavim in še kaj popravim ...
Bom pa res še kar danes prilimal kakšno nadaljevanje.

Lp

Zastavica

IŽ-lev

Poslano:
14. 09. 2009 ob 15:19
Spremenjeno:
14. 09. 2009 ob 13:19

Prihajam v miru, da ne zmotim enega glasu...
Tomaž, lepo da si se spomnil, o temi haiku-ja.
Pa ne vem, menda avtor naše Zdravljice še ni pisal tega, ali pač???
Zanima me, je mogoče da je moje od danes o dveh sosedih haiku,
samo zaradi načina, ker narave ravno ni, kvečjemu če bi mogoče
obstajala živa meja, zelena naravna.
Bom še prebrala.
Lp vsem,
h

Zastavica

Komentiranje je zaprto!