Nemoč pozabe avtor Matroz

Sama pesem je dober utrinek (lahko tudi filozofskega :) razmišljanja o tem, kaj je in kaj ni, ali je res le to, česar se zavedamo, ali tudi vse drugo, ali je resnica absoluten in samostojen fenomen ali le produkt človekovega dojemanja - in še kaj.

Vendar pa škriplje v obliki. Če želiš haiku, je tu (vsaj) nekaj minusov:
- tema
- rima
- neroden prehod iz prvega v drugi verz samo zato, da zlogi 'štimajo'

Če želiš svoboden(-nejši) haiku, lahko brez problema prestaviš vsaj tisti nerodni še nazaj v prvi verz, kamor tudi spada:
Kar je bilo, je še,
tudi če spomin se
temu odpove.

Lahko tudi tako (da se izogneš zaznamovanemu bes. redu):
Kar je bilo, je še,
četudi se spomin
temu odpove.

Tudi naslov ni najboljši, preveč je klišejski in poleg tega ne zajame bistva sporočila pesmi - torej da ne moremo pozabiti, ker stvari kljub pozabljivosti o(b)stajajo, temveč namiguje na ravno nasprotno: da je pozaba nemočna, ker pač pozablja. :) Morda rajši samo Pozaba, Zunaj spomina ali kaj podobnega.

Sicer pa na ta utrinek sama sploh ne gledam kot na haiku (mislim pa, da ti, ker so zlogi razporejeni v 5-7-5) in kot nehaiku me gotovo prepriča. :)

Lep pozdrav!
Kerstin