V prenesenem pomenu ima vsako rojstvo smrt, oz. vsak začetek konec.
Ker nič ni dokončno, do tja se oblikuje način prilagajanja glede na izkušnje. Dobre stimulirajo v večje znanje, večjo svobodo, slabše pač nižajo nivo oz. preoblikujejo v nek drugi način, ki ga sprva kdo ni hotel.
V poeziji postane po moje enako kot kjerkooli drugje, pač spoznaš kar pač izkusiš, temu pač potem nadalje pišeš.
Abram, upam da sem odgovorila dovolj naravnost.
Bo pa še kdo drug napisal kaj več. Seveda močnejši kot si, več svobode imaš napredka povsod, kjerkoli, kadarkoli in več uspeha, ker si si ga sposoben z avtoriteto tudi ustvarit.
Lep pozdrav abram,
hope

Bolj za Hope

Sam imam s pisanjem o smrti slabe izkušnje. V skoraj prvi objavljeni zgodbi sem opisal Cidejino smrt v požaru. Po intuiciji, naključju, kdo ve, je tri leta za tem Cideja v resnici umrla zaradi zastrupitve s CO. V požaru. Zgodbo imam shranjeno, kakršna je pač bila. Če mi posreduješ emajl, ti jo pošljem. Tebi, drugim nerad.

O Sheebi vem par dejstev. Tudi to, da se v resničnem življenju pogosto srečuje s smrtjo. Zato me je njen tekst pretresel, bolj kot druge. Zabolelo me je, v resnici.

Kot ljubitelj poezije brez sramu oporekam, ne glede na posledice, tukajšnjim strokovnim in podobnim mnenjem glede Sheebine poezije. Svoja stališča ste precej jasno pokazali v zvezi s produkcijo Zadnja večerja v Rimu avtor sheeba. Tu ste jasno pokazali, da dajete lepi pesniški govorici, primeram in podobam prednost pred iskrenostjo in resničnostjo neposredne besede duše in lepoto erotike. V tem vam ne morem in ne želim slediti. Nikoli! Vedno ravnam le posvoji presoji in vesti. :))))

Se pa zgodi, redko. Skoraj nikoli. Kot elektrika podobnih daljnih svetov. Samo tu, kjer splet zapleta in čarno prepleta. Včasih takoj. Dobesedno na prvi pogled, na prvi klik… :)

…Hope!…Love!…

Oprosti mi, Hope, zaradi klišejev in moje preproste govorice, ki se ne bo nikoli podrejala nekakšnim strokovnim merilom in bo ostala vedno samonikla in iskrena. Zaradi mene samega in zaradi spoštovanja ljudi, kot si ti. :)))

Moje doživetje pesmi: sprejemanje smrti kot dela večnega kroženja. Mene ni zabolelo, pa sem tudi že izgubila nekaj najljubših ljudi. Doživela sem kot sprejetje in ravno sprejetje preseže smrt, se dvigne nad smrt. Sprejetje je zmaga življenja.
Lp d

Spoštovani abram
Sem prišla nazaj, malo kasneje bi lahko bilo za trajno. Nekaj ljudi blizu ni več živih, tudi ata več ni. Beseda je sporočilo, naj bi se vzelo na takšen način. A pred srcem je slovensko zelo pomembna popolnost, potem pa se izkaže da prerašča v strah. Ker razumeš v to smer, čemu potem da je nekdo višje, ko pa pišemo v namenom odkritega, dobrega počutja in se sproti gradi.
Ne boj se preprostega, ki ve kaj pove, boj se besed, ko ne glede na povedano iščeš kaj je bilo sporočeno in lahko kaj druga. Je kateri od parov v času erotične bližine že kdaj popravljal svoje položaje in besede izgovorjene? Ali pa je pomembna odkritost in varen, ljubeč občutek.
Dokler me popravlja se, do takrat sem "samo" človek, ko ne bo več tko bom robot, ki ni več človek s čustvi. V jedru smo vsi preprosti, kakor hiše, samo fasade imajo različne barve.

Merilo? Težko je koga vprašati, ali si dovolj dober človek, pa vprašanje bi bilo za človeka težko in malo...čudno...Podrejanje? Ali kompromis, kadar je treba v sredo. To mislim, to še najbolj drži.

Abram, me veseli če boš utegnil s časom in voljo pisati, moj naslov je [email protected], lepo nedeljsko popoldne želim tebi abram in vsem,
pa je vse tako mirno
hope

Smrt? Zelo zgodaj sem se prvič srečala z njo kot mlada med. sestra, najprej s strahom, ki je pozneje minil, smrt je postala navada, vsakdanja gostja v službi. V mladih letih sem jo tako tudi sprejemala, službeno pač, čustva pa sem potisnila v skriti kot zavesti. Z leti se je odnos do smrti spreminjal, prešel je v sočutje , me pripeljal do Hospica in do duhovnega bogastva , ki nam ga lahko dajo le umirajoči in žalujoči. Res je, Davorina, sprejetje smrti kot del življenja, je sprejetje in dajanje ljubezni, je vez, ki nikoli ne umre,
slovo pa je samo odmik,ki pušča v nas dotike vseh, ki so odšli. Rada bi živela tako, da bi te dotike čutili tudi tisti, ki jih bom nekoč zapustila. Mogoče sem malo zašla in bi tale komentar bolj pristajal Ivanovi pesmi, ki
se me je dotaknila z ljubeznijo in empatijo , a naj ostane kar tukaj in je namenjen obema. Lahko noč vsem, adisa.

Vsem se zahvaljujem za zanimiva in tehtna mnenja. V resnici me je bolj zanimalo pojavljanje tem o smrti v poeziji. Morda se motim, vendar se mi zdi, da je le-ta več prisotna v tekstih, ki jih pišejo moški. Govorim o tisti poeziji, ki jo je vredno brati. Ženske, po mojem mnenju, se teme smrti izogibajo (na srečo). Morda zato, ker prinašajo življenje, morda je to povezano s kakšnimi drugimi stvarmi, celo alkohol pa to. Kdo ve? Zato me je ta Sheebin tekst našel precej nepripravljenega in me prizadel. To je bil razlog, da sem odprl to mračno temo. Hvala za razumevanje.