Moja hčerka bi bila Ela, če se ne bi rodil Jure :-)
Pri pesmi Kolerični junak avtor ela
dolšak sem malce v dvomih ali sta res kitici celota. Se mi zdi
(lahko ostane samo pri mojem dozdevanju) da kitici sploh ne rabita
ena druge in sploh me ne bi motilo, če bi ostal naslov na prvi
kitici ... Druga pa bi dobila naslov, ki bi jo vsebinsko nekoliko
dopolnil in ne opisal in bi s tem postala samostojna.
Če bi brala to pesem brez čustvenega naboja s katerim si pisala, bi
se ti izšlo? Mogoče če še kdo drug kaj doda, ker sem mogoče kaj
zgrešila. Res, meni se zdi, da se ne dopolnjujeta. Da imaš ti kot
avtorica ti dve sliki skupaj, ampak meni pa skupaj ne povesta
dosti, me zmedeta, kot samostojni sta pa zelo zgovorni.
Res samo razmišljam, nikakor ne mislim, da moraš kaj posegati v
pesem, če ti ne paše.
Izkušeni, zvesti bojevnik, je svoj meč položil na oltar.
Ženskostrastni in donkihotski izbruhi koleričnega junaka so pozabljeni.
jaz to vidim nekako tako: če je bila druga kitica mišljena kot nekakšna razlaga zadnjega stavka v prvi kitici, da je svoj meč položil na oltar, potem je razumljiva...gre za nenakšno predajo (tko jaz to vidim) Zdi pa se mi, da tudi Ela nisi bila ravno prepričana, če to res potrebuješ, ker je kar nekje spodaj. Obe sta vsaka zase dobri, kot pravim, zame razumljivi skupaj, če gre za nekakšen "podnapis", a vseeno se strinjam z Zalko, da za prvo kitico ni potreben. A ti veš, ker pesem je tvoja.
Jaz bi pa mogoče v zadnji kitici izbrisal verz "koleričnega junaka", ker se mi zdi kot da je še pesem govorila o nekom drugem in grem spet brati nazaj pa ga ne najdem. Meni se samo tako zdi, je pa to le majhna malenkost. Pesem kot taka mi vseeno je zelo všeč. Ima tukaj Zalka tudi svoj point.
Ja, prvi verzi kažejo na borca, ki mu je šlo vse v franže in se mu sladko fučka tudi (že) za čistost duše, a vendar črpa pogum iz samozaupanja, a ko položi svoj meč na oltar (še) ne vemo zakaj - ali zato ker se predaja, ali se pripravlja na nov boj.
Vendar druga kitica kaže na slednje, kajti ko se je skuliral, ga ne drmajo več ženskostrastni in donkihotski izbruhi (so pozabljeni). Tako to jaz vidim. Se pa strinjam s sigijem, da tisti 'kolerični' malce zbega, ker je na nek način ta značaj že zajet v pesmi sami, čeprav zelo zakrito.
Lahko pa, da je v pesmi povedano/skrito povsem nekaj drugega - in je to tipček ki se hvalisa, potem pa scaga.
uh, zdaj ste vi mene zmedli:-)......no, če se vrnem pesmi nazaj, sem želela povedati natanko to, kar je Tomaž opisal v prvem delu.... junak se predaja in na koncu ga ne gane ničesar več, niti ženskostrastni in donkihotski izbruhi...ne vem, mogoče sem si narobe zamislila, ...moje mnenje pač, da je to zadnje, na kar bi lahko pozabil
oh ja, ...pa še ena prošnja .... zbrisala sem ''koleričnega junaka''....hvala sigi in Tomaž., sta imela prav....ampak zdaj me bega naslov .... kakšen predlog morda?
Zalka seveda, najlepša hvala tudi tebi....sem vesela vsake pripombe, ...tako vsaj vem, kje kaj popraviti.....imaš prav, vsak avtor vidi svoje delo z drugačnimi očmi kot bralec...
huh ... cel doktorat. vsa čast za tolikšno poglobitev v tkivo pesmi. pa vendarle: gre za pesem, ne za psihoanalitično študijo značaja obravnavanega (anti)junaka, torej se mi ne zdi toliko pomembno, kaj posamezni verz implicira, na kaj se navezuje, itd. bolj padem na razpoloženje, na čustveni naboj, ujet v verzih ... kot na smiselnost ali celo (bog ne daj!) na racionalnost povedanega. zame se lirika giblje na meji (ali celo onkraj nje) med razumom in emocijami, med svetlobo in temo ... gre torej za oris in/ali ubeseditev čustev, ki pa največkrat (predvsem pri ženskah, pa brez zamere ...) odvibrira na tisti strani, ki z razumom nima opravka ... jao, padel sem na finto!
lp, dani
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!