Temni mak avtor abram

Pozdravljen, abram,

z obema pesmima in s proznim insertom, ki si ga pripel v prejšnji komentar, si pokazal, da ti pisana beseda ni niti tuja niti črno-bela (jasno, če pa je pisana, kajne :)). V Devinskem ametistu se ti sicer pojavi par klišejev, ampak za zdaj pustiva to, o klišejih sem se ravno razpisala v komentarju sheebi. Razen če želiš, da jih izpostavim. :)

Z Makom si se me zelo dotaknil. Navsezadnje sem sama mak kot neke vrste grenak opomin oz. kot simbol strahu že parkrat sadila v svoje pesmi (in parkrat tudi slak :); prav tako je vabljiva forma, ki teče gladko in zelo neposredno, razen v verzih 'svetlobe smrti' in 'kristalov sreče'. Tam začneš z nepoudarjenim zlogom (v nasprotju z ostalimi, kjer začneš s poudarjenim) in pri tako kratkem verzu to malo zmoti. Še bolj pa pravzaprav zmotijo 'kristali sreče'. Ne glede na to, kakšen odnos imaš do kamnov (ob predpostavki, da ga sploh imaš, seveda), kar spoštujem in proti čemur nimam absolutno nič, pa je beseda 'kristal' žal še ena tistih, ki s(m)o jih pesniki tako 'posilili' (neprestano uporabljali), da so izgubile vso moč, svežino, podobo (take besede so, takole iz rokava, še mavrica, tolmun, metulji, (zlomljeno/strto) srce, ljubezen, biser ipd.). In še v navezi s srečo, ki se tudi že giblje na robu (če ne že pod njim) tovrstnih prepogostih besed - preprosto izpade preveč 'na prvo žogo', pa čeprav je kristal sam po sebi (lahko) zgodba zase.

Še ena opazka se navezuje na žalik ženo. Temu bitju je Svetlana M. tako močno vtisnila svojo pesniško podobo - ali pa obratno: v svojo pesniško podobo je Svetlana M. tako močno vtisnila žalik ženo, da je vsaj moja prva asociacija ob tej besedni zvezi ravno Svetlana. To me malo zmoti, morda tudi zato, ker tudi sam slog pesmi ni kakšno popolno nasprotje njene poezije. Seveda ne govorim o kakšnem posnemanju, bog varuj, ampak sama bi tole žalik ženo 'preimenovala', da bi pesem ne vzbujala asociacij na njen, Svetlanin pesniški prostor.

Zadnja kitica je tista, ki me je najbolj dosegla. Najbrž ti je jasno, zakaj. In tudi meni je jasno, zakaj so tebe tako dosegle moje Hudovine. Tu je presek najinih (pesniških) svetov.

Lep pozdrav!
Kerstin