hvala, hope ... hvala za tvoje besede ... res je, če se te angel dotakne, ti ni pomoči ...

še čisto nova sem tu, med vami, in upam, da boste radi prebirali moje pesmi ... lp, sheeba

Zvezde so špilje.
Modro tiho svetijo
v rožni Ametist.

Lepo, Hope, da si Sheebo tako toplo sprejela in da si takoj razumela, da je bil devinski ametist samo komentar na neko njeno pesem. Ker tudi grmi, če se že po spletu bliska. In hvala za zvezdne špilje, s katerimi si se pridružila ametistu.

Hope… Love…

:)))

Me veseli abram, da ti je všeč.

Špilje so naravne pa kljub temu čudežne,
kamni so naravni, blizu a daleč,
pa nekaj dragocenega zato.

Imaš lepe pesmi in upam,
da ti bo v užitek družba poetov in poetinj na pesem. si.
Tudi oblak ni en sam, kadar se utrga in začne...naravno.

Špilja, sonce sije na gladino,
gladina razširi do višine in sveti se.
Lepo zgleda. Kot Ametist.
V sredini ima zrak in ob steni so zvezde vijolične barve.
Moj pogled je takšen.

Lep večer abram
hope

... hvala obema ... :))) ... in lep večer

Pozdravljena med nami, sheeba.

V pesmi zajemaš temo(-e), o kateri smo na forumu že kdaj razpravljali. Bližina, ljubezen in tudi spolnost so teme, ki so včasih že oguljene oz. vsakdanje, hkrati pa ima človek občutek, kot človek in kot pesnik, da o njih nekako ne znamo najbolje spregovoriti. Molk ni (vedno) zlato :), je pa ponavadi vseeno boljši od klišejev, s katerimi si radi postrežemo v medsebojnih odnosih. Nekatere bolj motijo, druge manj. No, pri poeziji je stvar še bolj 'komplicirana', klišeji vanjo ne spadajo.

Tebi je tale hod skozi odnos(-e) kar solidno uspel; pesem pritegne, je mehka, teče dokaj gladko, zlasti po prvi kitici. Je pa tu in tam malo še neizdelana, malo preveč patetična ali klišejska. Da ponazorim: v 1. kitici se ti dvakrat pojavi pridevnik intimno (in obakrat se nanaša na misli), kar je pesmi v škodo. Že sam pridevnik 'intimno' ni najboljši - fino je namreč, če prav to intimo, o kateri govoriš, pričaraš z drugačnimi, morda na prvi pogled čisto 'levimi', zato pa izvirnimi pridevniki oz. metaforami.

V drugi kitici so trije 'šibki členi', to so verzi:
me poljubi močno
tam kjer je temno
>> ta dva sta zelo klišejska, rima na -o deluje malo prisiljeno, 'tam, kjer je temno' pa zveni nekako izogibajoče; hkrati ta tema deluje dvoumno, lahko tudi neprijetno, kar se ne sklada s siceršnjim sporočilom pesmi
tako mi je lepo
>> no, tole je pa res izrabljeno; ja, lahko rečemo, kaj pa, tako je bilo, tako sem čutil/-a, pa vendar - ko ti je lepo, pa zaradi česar koli že, gotovo ne razmišljaš, da ti je lepo tako kot vsem drugim, ki so to že doživljali, doživljajo oz. še bodo; in bralec, no, vsaj zahtevnejši bralec to izvirnost išče tudi v pesmi; ne nečesa, kar je že stokrat prebral, slišal in nemara tudi izgovoril - nekaj novega, nekaj, s pomočjo česar uzre neko vsakdanje opravilo skozi čisto nova očala ali uspe pokukati v čisto drug svet. Me razumeš, kaj skušam povedati? V takšnih verzih, kot so tile navedeni, ni tebe, ni avtorja - je le neka šablona. O nekaterih občutkih je težko spregovoriti, a poskusi - skozi sebe, ne skozi zunanje 'obrazce'.

V tretji kitici zastaviš fino, pričaraš prav tisto intimo in strast, o kateri (preveč neposredno) govoriš v prvi. Se pa ta občutek podre ob zadnjih verzih:
kot najlepšo pravljico
in zaziblje me v sladko spanje
Govoriš o angelu, ki objame tvoje prsi z usti. S tem vodiš pesem in njeno sporočilo, njeno vzdušje, v prostore erotike, intime, predigre spolnosti. Nato pa 'hladen tuš' - pravljica (asociacija na otroke) in sladko spanje. Nekako ne gre skupaj.

Tudi zadnja kitica kar lepo stopnjuje prejšnje, zmoti le kliše 'me vzame vso'. Imamo veliko (preveč!) literature, v katerih, ko pride do 'opisov spolnosti', mož/-ški žen(sk)o vzame. Da ne govorim o popevkah. Želim si te, vzemi me ... Tudi če odmislim(-o), da ta besedna zveza izraža neke vrste podrejenost ženske, ki se 'dá' (kot žrtev oz. tista, ki popusti, se VDA), in če odmislimo tudi sprejeto nelogičnost tega izraza, da (se) ženska dá, moški pa (si) jo vzame, ko pravzaprav v resnici moški dá v žensko svoj ud in ga ona vzame (obe razmišljanji lahko pripišete mojemu 'feminizmu', če želite, čeprav se sama nimam za feministko :))) - skratka, tudi če vse to odmislimo, ostaja dejstvo, da takšna sfrazirana podoba akta pesniškemu izrazu nikakor ne more koristiti, temveč mu le škodi.

V zadnjem verzu - le pridi - bi črtala 'le'. Deluje nekako pokroviteljsko ali pedagoško prijazno, kar spet ne sede v rdečo (!) nit pesmi. Morda raje še pridi - ali pa samo pridi (dvakrat).

Vsekakor je treba izpostaviti tudi dobre stvari pesmi, metafore, ki lahko pesem dvignejo iz povprečja:
in padla je noč v jezero
potopila je sanje med svoje zelene roke
in pride angel
in leže na moje prsi
se nanje zvije
jih z usti objame
in v moji notranjosti z reko napiše svoje ime


Čim več takšnih! To je tisto, kar naredi pesem (če je ne dušijo pomanjkljivosti, kakršne sem navajala prej) 'žmohtno' (tale sočen neknjižni izraz je uporabljen nalašč :)).

Vse dobro in še veliko navdiha!
Kerstin

... hvala kerstin ... za prebiranje, kritiko in nasvete ... pa lep dan ti želim ...