Forum
- Datum objave:
26. 08. 2009 ob 18:14 - Spremljaj
- Število komentarjev: 7
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 785 krat
ABRAM - Devinski ametist
Z zanimanjem sem prebrala tvojo pesem Devinski ametist avtor abram .
Ker te ne poznam, ne vem, koliko preneseš, da se pogovarjamo o tvoji pesmi, zato bi bila vesela, če mi napišeš, če želiš slišati + in -, ali zaenkrat raje ne.
Vsekakor pa je tvoja pesem vredna diskusije in te nagovarjam, da se oglasiš, saj ni noben komentar na forumu obvezujoč.
Lp,
Zalka
lp
Super ste! Že prvi dan…
Devinski ametist pa lahko vidite na moji sliki.
http://www.rtvslo.si/slike/photo/104044
Lep pozdrav!
Verjetno ti bo tudi Kerstin (tako se podpisuje Aleksandra) kaj napisala.
Lp,
Zalka
Svoje identitete ne nameravam razkriti. Prosim, da mi tega ne zamerite. Za to imam določene osebne razloge. In ni pomembno.
V resnici sem bolj vizualist. Tudi pri pisanju. Zato v mojih tekstih ni nikoli fabul, zgodb, sploh ničesar takega. Samo sporočila, nič drugega. Skozi podobe, verze in dialoge rišem, pogosto tudi karikiram, svoje misli.
Malo se vam bom predstavil. S kratkim odlomkom iz malce cukrastega teksta Zemljemerec zelene duše, kjer sem pisal tudi o sebi.
***
Z Gorenjske sem. Rodil sem se nekaj kilometrov stran od Vrbe. Tam se je ta huda stvar začela.
Kot otrok sem živel v nekem predmestju. Pa me niso mogli pustiti pri miru. Kar tako, brez potrebe, so me iz ljubega miru prešolali v mestno šolo. Ker je bilo menda bolje, da imam tam dvojke, kot v predmestju petice. Tako nekako.
--
Tisti dan sva v mestno šolo prišla dva nova. Jaz in še ena deklica. Smotana, svetlolasa in z blendiranimi cvikerji. Z nekim groznim narečjem. Jasno, odličnjakinja. Mnogo bolj odločna od mene. Že prvi dan.
»Kje bosta sedela?« je vprašala razredničarka.
»V toti klopi! Skupaj bova, ker sva oba nova!« Tako je smrklja bolj ukazala kot povedala. Ni bilo nobenega dvoma, kdo ima glavno besedo. Ej, kako so se režali tisti pobalini. Mestni. Pa nedisciplinirane domišljave mule tudi. Le razredničarka se je prijazno smehljala.
»Zdaj moramo biti najboljši razred na šoli. Zdaj, ko smo dobili še dva dobra učenca.«
Kot da ne bi videla, kako je smotana tota škilasta frklja.
Zatem so vsi vstali, da so se seznanili z nama. Med šolsko uro. Sošolci so bili do mene bolj prijazni. Verjetno zaradi naglasa.
Na koncu sva se znašla skupaj v tisti toti klopi.
»Kako ti je ime?« je rekla in snela svoja nemogoča očala.
»Zemljemerec sem.«
Samo to sem lahko rekel, ko sem videl njene oči. Prvič. Skoraj temno plave.
Kot morje.
»Jaz sem Cideja.
Kaj pa meriš, če si Zemljemerec?«
»Duše, samo duše merim.«
To bi moral reči. Pa nisem.
»Vem, da bova prijatelja. Ker si tak prijazen fant.«
Njene besede so se mi zdele lepe. Čeprav je bila zelo smotana in jih je povedala s čudnim naglasom.
Vsa leta sva sedela v isti klopi. Do konca osemletke.
Slabo ure dlje, če sem zelo natančen.
--
Potem je nekako šlo. Posebno mene so tisti mestni sošolci lepo sprejeli. Vsi. Cidejo pa samo nekateri. Pa ni bila ona prav nič kriva. Za kakšno številko je bila pametnejša od nas in za več številk bolj zrela. Težko so jo sprejemali tudi nekateri učitelji. Zase vem, da sem se klavrno počutil, če sem imel kdaj boljše ocene od nje. Nek tak čut za pravico sem imel že takrat v sebi, če nič drugega.
Komentiranje je zaprto!