NEDELJA JE avtor
Andrejka
Andrejka, zelo močen opis, lep prehod od sodobnega k rahlo
arhaičnemu, nadvse mi je všeč prispodoba s slikami in mrežo.
Se pa malo izgubim v drugi kitici:
le ena podoba trepeta ob meni
odmevi njenih pohodnih palic
se razlegajo preko valujočih las
najinih pokrajin
otroški smeh v njenih očeh
se kakor srebrnikaste obrvi vrb
sklanjajo name
prevetrile mi bodo to žgoče pričakovanje
Ne uspem razvozlati, kdo se sklanja nate. Njene pohodne palice,
vajine pokrajine, obrvi vrb? Nič od tega se ne ujema s strukturo
stavka. Vprašanje, kdo so te, ki se sklanjajo, se prenese tudi v
zadnji verz - prevetrile. Gre za napako ali sem kaj
spregledala?
Lep pozdrav!
Kerstin