Sanje avtor Ell

Pozdravljena,

tu bi malo spregovorila o pesmi, v kateri se kar izgubim-o pod klišeji. Nemogoče je začutiti pravo občutje avtorja, saj ga dušijo fraze in tudi prisiljene rime, denimo:
Včasih je tako težko,
da ne vidim rešitve za svoje telo.

Telo je tu zaradi rime, saj se sploh ne ujema niti z naslovom (sanje) niti s sporočilom pesmi - iščeš recimo beg ali notranjo moč ali kaj podobnega, skratka vse, kar je povezano z duhom, ne s telesom.

Pazi na takšne podvojitve:
Pričarajo mi svet
lepši kot vsak svet.


Kaj pa tole?
Pripeljejo me v stan,
kjer vedno vandram v neznan.

Pogovorna prvina? V neznan' (neznano)? Spet zaradi rime, ne zaradi nekega vrivka druge socialne plasti v pesem. In zato ni dobro, kvari pesem.

Besedne zveze, kot so 'vse skrbi', 'zmoremo, če hočemo' ipd., so klišeji, na katere naletimo na vsakem koraku in so, čeprav so izšli iz nečesa pozitivnega oz. smiselnega, zaradi izrabljenosti izgubili vrednost. Sploh je zaključek, tudi če odmislim klišeje, preveč splošen, preveč poučuje oz. modruje, začela pa si vendar iz sebe, iz sveta sanj, ki tebe, ne človeka nasploh, popelje v lepši kraj. Predlagam ti, da izhajaš iz tega in vneseš v pesem sebe, pa čeprav se ti bo morda zdelo bolj nerodno od teh znanih besednih zvez - ja, saj so gladke, a so tudi 'kratke'. :) Prekratke (= prešibke, prevotle) za poezijo.

Tudi rimam, vsaj takim, kot so tukaj, se je najbolje izogniti, prav tako zaznamovanemu besednemu redu, saj pesem nima stalnega ritma. Prepusti se prostemu verzu in vzgibu, ki te je pripeljal do tega, da si zapisala pesem.

Vse dobro želim!

Kerstin