Kar nekaj informacij in nasvetov boš našla tukaj:
http://med.over.net/forum5/read.php?33,1353120

Poskrolaj do konca, sem se tam kar podrobno razpisala o teh rečeh.

Za lekturo se lahko obrneš name, če želiš.

Veliko uspeha ti želim!

Kerstin

O, hvala Kerstin :-) Se priporočam. Velja.
Hvala
S

Lektorico že imaš, Silvy. To je tko kot bi rekel, vse pod...domačim krovom...Pride ven zbirka, včasih in še najbolj je pri tem čas relativen,
ni tko?
lp,h

Lektor/ica je že fajn.
Ampak čisto na koncu.
Najvažnejši je koncept.
Če ne, ne bo pesniška zbirka, ampak "sračje gnezdo" vsega, kar ti je všeč.
Lahko poiščeš pomoč med urednicami na portalu, ampak moraš vedeti, katera je (najbolj) naklonjena tvoji poeziji. Te se namreč najbolj dotakne.
Pri takšni osebi imaš tudi drugačen zorni kot na svojo poezijo in vpogled v stvari, ki jih ti kot avtorica pogosto ne vidiš.

Ko boš imela koncept, boš videla, ali ga lahko za/izpolniš z že napisanimi pesmimi, ali boš morala kaj poflikati.

Vse drugo je čisto lahko.
Vključno z lekturo.
:-D

lpP

Ja, tudi o teh zadevah (da je treba, da urednik in lektor začutita slog) sem pisala na linku.
Izbor pesmi je, tisti širši, navadno stvar izbire avtorja, urednik (ali mentor ali ...) pa recimo vidi neko rdečo nit ali več vzporednic ipd. in lahko sklene ožji izbor, tudi na način, ki avtorju kot subjektivnemu sploh ni prišel na misel. Res je, to je dragocena pomoč pri konceptu.

Lektura, če jo želiš dobro opraviti, ni nikoli lahka. Ne le za lektorja, marsikdaj je tudi za avtorja kar trd oreh, zato je pomembno, da najdeta skupen jezik, da razumeta eden drugega, o čem govorita.

Lp,
Kerstin

Še beseda ali dve o lekturi.

Ko pesnik/pesnica pride v fazo, da se zaveda pomena jezika za (njegove) pesmi, se kaj rado zgodi, da mu je obstoječi register jezikovnih pravil, (ki so namenjene običajnim, pismenim (in tudi nepismenim) ljudem), pretesen.

Na takšni točki se prične jezik bogatiti s pesniško svobodo, ne da se (določena) poezija bogati z jezikom.

Zato v poeziji lektoriranje niti slučajno ni to, kar pod tem izrazom razumemo, zato po mojem trdnem prepričanju, lektoriranje v poeziji nima kaj veliko iskati.
Ne rečem t.i. "jezikovni pregled", kjer tretja, pismena oseba pregleda morebitne pravopisne napake, a se mora že pri teh ustaviti, (ker lahko, da to niso), in t.i. zatipkane napake. (Jaz imam eno prirojeno: ampka namesto ampak...)

Skratka koncept, koncept, koncept.

Ali želimo imeti zgolj prvenec,
ali čutimo potrebo, da izpovemo zgoščeno
o
(na primer):
ljubezni,
ljubosumju,
sovraštvu,
vesoljnem potopu,
hrepenenju,
smislu bivanja,
neskončnem vesolju,
gozdu,
atomski kataklizmu,
socilani pravičnosti,
nogometu,
poletju v mestu,
večnem življenju,
minljivosti,
itd,
....

Ali, ali,
je zdaj vprašanje,

da pridemo do znamenitega:
two beer's or not two beer's...

Jaz bom danes dva.
V Fiesi.

Mejte se lepo!

Kakor koli se boste odločili, vsem, ki se odločite za samozaložbo ali pa ste to že storili, bi morda prišlo prav tudi tole:

Distribucijo opravlja pri nas tale: http://www.buca.si/index.php?nav1=podjetje Podrobnosti mi niso znane, vendar slišim, da so uspešni. Priporočam čim bolj jasno informiranje in potem dogovor oz. pogodbo. So pa že utečeni. To vem.

Prav tako lahko svojo samozaloženo knjigo prijavite na razpis na JSKD, ki razpisuje pogoje vsako leto. Za tiste, ki ste jo založili v letu 2008, je razpis še aktualen nekaj dni, do 1.9.2009 : http://www.jskd.si/literatura/natecaji_literatura/samozalozba/samozalozba_08.htm



Srečno!
Lp,
Z.

Videti je, kot bi govorila o dveh različnih 'lekturah'. No, in saj je res tako, lekture so različne in raznovrstne. Ne le po kakovosti, tudi po drugih kriterijih. In v leposlovju je lektura gotovo zelo drugačna kot v publicistiki ali celo v strokovnih in znanstvenih besedilih. V osnovi je to res jezikovni pregled, ki zajema zatipke, tipične napake (npr. globji, življenski ipd.), napačno rabo sklonov (ta nesrečni rodilnik :)) in podobno. Obsega seveda tudi ločila, kjer vstopi na sceno tudi pesniška svoboda, zato je sodelovanje med avtorjem in lektorjem nujno. Tu zraven spadajo še velika/mala začetnica, bes. red, neologizmi, nove glagolske vezave ipd. prvine, ki sooblikujejo avtorjev slog. V to lektor praviloma ne posega. Še eno področje pregleda je pomensko in besedilno, npr. ponavljanje besed z istim korenom ali celo iste besede - lahko je namerno in zelo učinkovito, lahko pa le posledica avtorjeve površnosti (kot avtor sam to težko opaziš, vem iz lastnih izkušenj). Pomemben je celosten pregled, ne le posameznih besed, če so prav zapisane. To pišem iz lastnega gledišča. Če pa je nekdo pač samo lektor in mu leposlovje sploh ne leži, pač opravi res samo tisti najbolj osnovni pregled. A tudi s tistim lahko zelo škoduje umetniški besedi, in to na oba načina: če npr. pusti vejice točno tam, kjer so (avtor pa jih ni vešč in jih je pač kar tako nametal), ali po drugi strani gleda na vejice strogo pravopisno in jih preveč(krat) izbriše. Poleg tega niti SP ni enoumen pri vejicah, dopušča vse polno izjem oz. dvojnic, npr. vejice pred kot ne pišemo, če za njim ni osebne glagolske oblike; če pa del, ki ga uvaja veznik kot, razumemo kot dostavek, pa vejica vseeno lahko je oz. mora biti. Tu so nežne pomenske nianse, ki lahko tako rahlo strukturo, kot je pesem, hitro podrejo. In takih primerov je še precej. Zato je lektura, če jo hočeš dobro opraviti, vedno zaguljena stvar, je mnogo več od 'postavljanja vejic', kot temu pravijo nekateri (o tem smo prav tako že debatirali na MON-u). Lektor je lahko zadovoljen, če ima možnost sodelovati z avtorjem in stvari razumeti, razčistiti, opraviti delo dobro in sodelovati pri nastanku kakovostne literature (tudi poljudne, strokovne). Problem je tam, kjer gre za prevode oz./in so avtorji že pokojni. Tako prevajalci kot lektorji se v takih primerih pogosto znajdej(m)o pred težkimi dilemami. Jezik je zapletena reč. :)

To jaz razumem pod lektoriranjem. Ne glede na to, kaj lektoriramo, se moramo v tisti register (in tudi slog, če obstaja) vživeti, upoštevati, komu je besedilo namenjeno, kakšno je po zvrsti in funkciji ipd.

Lp,
Kerstin

Naj dopolnim Zalko.

S knjigotrštvom Buča d.o.o. sodelujemo tudi mi pri distribuciji naših izdaj. Glede na dosedanje izkušnje so zelo resni in zavzeti. Kolikor vem, pa ne tržijo več knjig samozaložnikov zaradi težav pri izplačilu honorarja. Gre namreč za plačilo za blago (knjiga), ki se ga ne da opraviti preko avtorske pogodbe ampak preko individualne kupoprodajne pogodbe, kar pa je zakomplicirano in drago, tako da se za majhne zneske ne splača.

Zdi se, da smo z lekturo malce zašli... zato samo še zaključna misel, ki se vrača k prvemu zapisu tega klepeta. Nenazadnje je Silvy zapisala, da koncept že ima.

Vsekakor bi bilo prvenec najbolje izdati pri največji slovenski založbi, ... katera to je, je pa že drugo vprašanje.
Še bolj - kako priti zraven!?
A bistvo se vseeno skriva v tej misli.
Vsekakor je bolje izdati knjigo pri resni in veliki založbi, kot pri resni in majhni.
Bolje pri resni in majhni, kot v pri garažni
in bolje v garažnoi založbi,
kot v samozaložbi.

Tako nekako tudi pada višina honororja :-D

Vsekakor pa je za življenje knjige bolje čakati kakšno leto pri veliki založbi, kot izdajati knjigo sam in potem vso naklado valjati doma in jo vsakih par let preložiti v drugo omaro, da knjig ne požrejo molji.

Morda zveni cinično, a tako je.


Zato zbirko stiskati in iskati osebne kontate z uredniki pri Beletrini, Cankarjevi, Mladinski knjigi, Gogi, Mishu, Literi, ... njabolje da si reference založnikov ogledaš jeseni na knjižnem sejmu v CD.

Če bo paket odromal samo po pošti, bo končal na kakšnem zaprašenem kupu.
Je treba biti zelo siten.
Kar zna biti včasih zelo "nagaružno" početje, glede na to, da gre za naše srčne trganke... :-)

In nikar najprej ne ponujaj sponzorjev.
V bistvu bi morala (vsaka) založba kupiti avtorske pravice za določen čas in določeno naklado.

Veliko uspeha, iskreno.

Na koncu se še vedno lahko odločiš za samozaložbo....

lpP

Tu se pa povsem strinjam s Perorezom.

Knjig od samozaložniške avanture imam še sedaj cele kupe, da ne vem kaj naj še z njimi (drugi krog podarjanja bi bil že malce ...), pa tudi toliko enih zajebanjcij je bilo zraven, da jih imam za vse življenje dovolj.

Od tega kar sem izdal pri Literi, sem pa vsaj dostojen honorar lahko pokuril in z distribucijo ni nobenega problema - v mnogih knjižnicah se najde moja knjiga, pa tudi širom po Sloveniji so jo imele in prodale! knjigarne.

Lp

Še to:

Je pa seveda res, da poezijo, pa te 'velike' založbe ne izdajajo rade, razen 'velikim' pesnikom. Pri mojih zgodbah je to kar šlo - za izdajo poezije pa še vedno čakam (tudi premalo iščem, kajti: Je treba biti zelo siten.).

Lp