A ti lahko prišepnem, da jih zelooooo rada objemam, velikokrat, mogočne bukve in smreke na Nanosu, pa tudi kak hrast v dolini mi ne uide iz objema. Zelo lepa pesem je, Davorina, se pridružim Svitu!

Hvala, Svit in Adisa! Sama obiskujem eno smreko in eno bukev... Tudi meni je bilo pred leti enkrat nelagodno, ko so me zalotili sprehajalci ravno v trenutku, ko sem hotela objeti drevo in sem se začela pretvarjati, da si ogledujem lubje. Potem sem se pa vzela pod drobnogled...

Včasih so ravno drobci najbolj zgovorni.

Danes sem pa resnično presenečena. Upam, da bo še kakšna v neposredni bližini podčrtana, saj se mi zdi, da je toliko dobrega na kupu, že če omenim samo Sigija in Andrejko...

Kar se kandidatov za podčrtano tiče, se strinjam z obema, ki si ju omenila.

Lepo si zapisala Davorina. Če se spomnim svojega otroštva, živeli smo v eni hiši ob Savinji, tam pri zdravilišču v Laškem, ki je bila predvidena za rušenje zaradi razširitve Zdravilišča, postavitve bencinskega servisa itd., V tisti hiši je živelo kar nekaj družin z veliko otroki (eni so jih imeli 7, več družin pa po tri, tako kot naša.) In takrat, ko so nam povedali, da bomo morali drugam, sicer bližje središču mesteca, smo se začeli spraševati, kaj pa naša drevesa? Tako radi smo se igrali v parku, kjer so bila ta drevesa naša, vzeli smo jih za partnerje pri igri. Nismo se sekirali, kaj pa hiša, v kakšni stavbi bomo stanovali, le kaj bodo drevesa rekla, ko jih ne bodo več objemale otroške dlani, se skrivale zanje in doletela jih bo usoda, da jih bodo posekali. Grozljivo res. In spomnim se, da smo kar nekaj dni, preden smo se selili, hodili od drevesa do drevesa, jih objemali in jokali. Še vedno imam to v spominu in ne morem pozabiti teh trenutkov in misli, kako so tudi drevesa jokala. Tudi jaz imam rada gozd, občudujem drevesa in sigurno je to povezano z otroštvom. Sem pa objela drevo, ne dolgočasa nazaj, tam na Olimju, v deželi Čarovnic, kjer lepo piše, katero drevo je treba objeti in tako dalje, seveda pa moraš verjeti v energijo, ki ti jo bo dalo. So pa seveda tudi drevesa, na katera smo izrezljali kak srček, ime, čeprav vem, da je drevo malo zacvililo, mi je oprostilo in ko po nekaj letih prideš na ta kraj, vidiš, da je še vedno vrezano, se ti zdi čudovito, drevo ni ranjeno, le malo prasko ima:), ja, tak srček sem vrezala na poti na Kum, na dve bukvi, ki se objemata in v deželi Koroški, pri studencu, ko greš na Urško:)). Si mi pa zbudila spomine, Davorina, hvala ti:). Bi pa mogoče okrcala drevo, tam na poti na Kum, če bi izpuhtelo tisto, kar sem si želela, ko sem rezljala črko v deblo, morda bi mu rekla, da me je prineslo okoli, ne bi mu pa dala kake klofute, to pa ne:)).

Še nekaj:), ta pesem je tudi nekakšen opomnik, opomin, da ne smemo oz. naj ne bi počelli stvari, ko se preveč oziramo na druge, kaj bodo pa porekli, seveda tiste pozitivne, ki so v nas, tudi risanje sledi v mivko, pesek, v sneg in tako dalje in tako naprej, otrok v nas ali pa kakorkoli že kdo temu reče. In nenazadnje je energija, ki jo črpamo iz narave, tista pozitivna in dobrodošla, le zakaj jo zatreti in ji obrniti hrbet, čeprav smo ji in veliko gozdov zaradi tega umira, pa ne samo gozdov. No, to je že razpredanje, dost maš ajda:)))))).

lp, ajda

Ajda, hvala za odziv, veliko takšnih zgodb je v nas...
Spomnim se, kako sem se v srednji šolo z avtobusom vračala ob petkih domov in sem samo čakala, da pozdravim drevesa ob cesti; ob nedeljah zvečer sem se pa poslavljala...

Strinjam se, da pesmi ne gre preveč secirati. Povem naj samo, da mi je pri tej sovpadlo kar nekaj tem, med njimi debata o pesništvu na forumu in pa dialog z meni ljubo osebo, ki je zelo uporniška in se ji zdi, da bi bilo hudo narobe, če bi se pokazala preveč svetlo (to naj bi bilo pocukrano); saj sama ne zagovarjam druge skrajnosti, ampak darkerstvo a priori se mi zdi prav tako neživljenjsko. Moj "drevesni argument" se je izkazal za stoptocentno učinkovitega... :):)
LP D

Davorina, si ujela direkt. Govorimo v zrak po liniji ko hodimo, pa ker je to napredek nismo čudni. Po tej logiki bi bilo normalno, da objameš tisto kar imaš rad in če je to drevo, potem je to to. Jaz imam povšter, ga držim celo noč do jutra. Jaz imam breze in smreke in celo en zelo velik visoki bor, se gledava od jutra do noči.
Bolj kot drevesu ne vem, kako naj dopovem medvedu, da tudi meso ni najbolj zdravo vsaki dan jesti...zdaj ko bežijo iz hoste ven...
Lepo, lepa.
lp,hope