Čestitke breza. Ta DRAMOLET si pa tako dramatično napisala
(popolnoma prav prizemsko) da mi deluje kot bi gledala pravo letečo
dramo pred lastnimi očmi. Je tko, ne vem konca. Včasih baje pride,
da se ne zaveš niti ko te več ni...to je od vsega še najboljša
božja milost.
Upam, da se kmalu vidimo.
Lep pozdrav breza,
hope
Breza, tvoje pesmi odlikuje posebno vzdušje, ki ga ustvarjaš z redkimi prispodobami iz narave, ki hkrati pomenijo lahko resnično sliko iz narave kot tudi notranje stanje pesniškega subjekta. Izpiljeno, dovršeno, besede na pravem mestu, da iz njih natančno dozirano bruhne bolečina in hkrati bralska potešitev. Čestitam, Ana
Hvala, Yoyoba, na komentarju, kakor tudi na dobrosrčni želji :)! Tudi tebi, Ajda, hvala, s svojimi čutnicami prodiraš v samo srčiko pesmi ... dobro dene. Veseli me tvoj odziv, Ana. Vse kar je v/na zemlji je tudi v nama. Vsa naša čutila so iz snovi zraka, smo tisto kar nas obkroža in verjetno od tod ta (ne)ločljivost zunanjega in notranjega sveta v mojih pesmih. Pa vendar, z vršičkom jezika se lahko dotikam samo svojega neba ...:). Hvala!
lp, breza
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!