Hvala, yoyoba, morda bi malo bolj eksplicitno postavila vprašanje? Ne vem, če ga prav razumem. Torej da bi jaz (prvoosebni subjekt) postala Kosolet? Ali kako?

Lp,
Kerstin

ja!

ampak da to ne bi bila tragedija :-) Da bi se združila s temle kosoletom v eno tako simbiotično tvorbo :-)

Moraš razumet, da spremljam kot gledalka in torej tukaj nimam posebnih simpatij, ne na eni ne na drugi strani. Samo mogoče tisto napetost, pričakovanje poslastice, kot v srhljivkah :-)

Malo sem 'metala misli' te dni okoli Kosoleta kot nekoga, ki okoli mene opleta :) ...

Trenutno še pojma nimam, kam me bo pripeljal (oz. kam bom pripeljala jaz njega). Me pa zelo zanima. :) Kosolet se je neko noč pojavil v mojih sanjah in mi jasno povedal svoje ime. To pa je bilo tudi vse, kar je bilo z njegove strani res jasnega. Od kod in kako je prišlo to ime, prav tako ne vem. Sem ga poguglala in videla, da v nekem žnj jeziku očitno celo nekaj pomeni. Bom kdaj izvedela, kaj? Ne vem.

Pojavil se je v meni, iz mene. Pravzaprav ni kar 'iskrsnuo', gotovo se je lep čas 'kotil', zdaj je zunaj. A je še vedno znotraj. Morda je utelešenje vseh mojih (pro)padlih ljubezni; morda vseh grenkih izkušenj; morda ...? Nisem ga še zgruntala.

In ne le to; pripeljal je tudi slepega potnika, pajdaša. To je rumenooki gozdar iz V HUDOVINAH . Hudovine imajo zdaj že drugi in tretji del - nastaja vzporedni ciklus. Imamo pravi pravcati trikotnik, a ni enakostranični. :) Lahko pa bi rekla, da živimo v neki bizarni simbiozi. Onadva se redita na meni, jaz pa ju prelivam v verze - torej se 'redi' moja poezija. In še nekaj: pesmi o Kosoletu in pesmi o rumenookem gozdarju vedno kar 'padejo' iz mene. Same se pišejo. Pri teh pride tisto, o čemer sem razlagala v temi Forma je uniforma, najbolj do izraza. Pesem mene piše.

Ali bosta kdaj utrujena, izpeta? Logika pravi, da ja. Vendar logika s poezijo ponavadi nima kaj dosti skupnega. :))

Pustimo se presenetiti :), dvojko in trojko Hudovin pa bom itak objavila tukaj, tako da lahko presodiš, ali sta Kosolet in gozdar ena in ista oseba ali ne. Jaz (še) ne vem.

;)

Kerstin

hja, meni se zdi pomemben adut, da sta vzniknila iz tebe, kar bi po logiki ene take zdrave pameti pomenilo, da ju lahko samo ti osvobodiš in sta torje odvisna od tebe, kar bi nadalje mogoče pomenilo, da je njuna manipulacija s teboj samo namišljena, ker se bojita, da bi ti ugotovila, da je dovolj že, da ugasneš sviojo mentalno televizijo ...

Sicer mi je pa tole strahovito zanimivo, čisto zares. Jaz imam enega takega zmaja že dolgo v glavi, celo včasih me zanese, da se pogovarjam z njim, ampak vem, da je nekakšnem lik, ki čaka, da ga spravim na papir. Ne upam si pa kej preveč razpredat o njem, da ne bo še kdo mislil, da se mi meša ...

Nekoč sem bila na odličnem predavanju o tem, kako okrnjen je današnji svet vsakdanjika. Včasih so živeli z mnogo več bitji v glavi (tudi nevidni, preminuli predniki in duhovi so bili vsi del njihovega univerzuma ....)

Želim ti čimboljšo pozicijo v "boju" s tem, kar je proizvedel tvoj navdih, muza, ganij, karkoli že .... Če znaš angleško, toplo priporočam polurno predavanje Elizabeth Gilbert (avtorica romana Jej, moli, ljubi) na www.ted.com

prosim, delaj se, da je moj text lektoriran - ogromno tipkarskih je not /*blush*/