Forum
- Datum objave:
08. 08. 2009 ob 10:17 - Spremljaj
- Število komentarjev: 11
- Piše: ajda
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 598 krat
VEDRO MUCK - avtorica Kerstin
Pesem, ki pred nas postavlja tudi dilemo, kdaj, kako, otroka soočiti z resnico, ki je sigurno boleča, jo ne razume in si jo lahko tolmači čisto po svoje. Tu ne gre le za mlade mucike, gre tudi za soočenje s smrtjo in tu smo starši sigurno v veliki dilemi, kako pristopiti, kako povedati. Pesem, ki ima v sebi več kot sporočilo nedolžnih mucik.
lp, ajda
LP, lidija
Moja malčka, sploh hči, sta nora na živali. Kako in kdaj povedati takšna 'življenjska dejstva' deklici, ki, ko pridemo na vikend, pobira s tal mrtve vešče in govori: "Ubogi nočni metuljček, od lakote je umrl!"?
Lidija, ko smo našli mucke, sem se takoj spomnila nate in na tvojega črnega muca.
Sicer pa sem o tem pisala tudi tukaj:
http://www.rtvslo.si/blog/providence/macja-zgodba/29000#1
Kerstin
yoyoba
# Poslano: 11 Avg 2009 15:32 - IP: 84.52.170.82
Odgovor Navedek Spremeni Briši
VEDRO MUCK avtor Kerstin
Zanimivo, da sem že od začetka tole brala kot pesem, pa vendar mi je bolj všeč prozna ubeseditev. Poezija v prozi, morda.
Seveda so izpostavljeni čustveni/čutni elementi, kar je odlično, ampak filozofska oziroma človečna dimenzija je prepuščena posameznikovemu sklepanju. Jaz jo pogrešam.
Pozabila sem pristaviti, da v drugem odstavku govorim izključno o tvoji objavljeni pesmi, na katero, če ne bi vedela, da je nastala iz pančloveške (pre)bližnje izkušnje mačkomora, sploh ne bi imela pripomb.
Med gurmani poezije :)) nekako velja, da filozofske ipd. dimenzije, moraliziranje, razna sklepanja ipd. ne spadajo v pesem.
Zato je iz tega doživetja nastalo dvoje. Moj blog, ki si ga prebrala in vsebuje omenjene elemente (udobno, čeprav tudi varljivo naročje proze! :)), in pesem, ki je le izsek dogodka, tisto grenko zrno, iz katerega pa naj v posameznem bralcu zrase, kar pač zrase. Osat, marjetica, mesojedka, trepetlika ... ali pa - nič.
Lep pozdrav!
Kerstin
Lidija
Razumem, da je to na ravni posameznika, ampak kljub temu sem že brala poezijo (zdajle mi pade na pamet Paul Celan iz antologije Orfejev spev), za katero menim, da ti je lahko po načinu ubesedovanja blizu, ker lansira vzgib, nato pa ga kot dimne oblačke vrti v nebo. Ahhh, sploh ne znam normalno povedat. Tako sem mislila: brez namiga, poriva, z golo sliko je metafora odlična, s tisto brco v rit, ki pa človeku razodene globino in transcendenco podobe, pa temu jaz rečem Metafora. S tvojim besednim zakladom je to realna možnost.
Seveda je to samo moje mnenje, mogoče posledica odziva na omenjeno prozno obliko istega dogodka, ob katerem sem planila v jok.
Hecno, mama –
Zakaj si pihaš dim v oči,
Da se ti solzijo?
Piham, mucica moja,
da prevetrim srce
od vonja po trohnobi.
A pretiravam?
podplutbe mrzle
stene vedra.
Piham pač, mucica moja.
Torej je moj namen dosežen!
Pesem je v prvotni različici imela podoben zaključek. Pustila sem jo stati par dni, ker sem čutila, da sem tudi sama pretiravala. Potem sem zaključek odrezala in prepustila pesem popolnoma v ustih otroka, kot je bil tudi moj prvotni namen.
Čeprav sem se zares zlagala otrokoma, da imam solzne oči zato, ker mi je vanje prišel cigaretni dim, lahko tale DIM vzameš kot metaforo. Dim v očeh (bodisi kot pesek v oči bodisi kot žalost, megla v očeh bodisi ...). In to je to.
Hvala za tako poglobljeno sodoživetje.
Kerstin
Torej: domnevala sem, da si tako mislila in čutila, ampak iz bloga. Izhajam torej od drugod, ne iz same pesmi. Nikoli ne bova vedeli, ali bi prišla do podobnega vtisa :-)
Zdaj pa grem napast tisti baccalar, preden me spet stisne, da bi kaj pametovala. Se beremo!
Dober tek k polenovki!
;)
Kerstin
Komentiranje je zaprto!