Pa še zmeraj js neki ne zastopim.
Pri pisanju in branju - še najbolj bralcu je bolj pomemben stan, torej da je kot princ na belem konju oz. devica Orleanska, polna vsega, kar se v času kima kot nekaj, čemur boš dal kar vse presežke, samo da je sploh se mu dalo.

Istočasno, ko poveš, napišeš ravno to, kar je tudi edina resnica, da vsak živi, torej ima pravico, ker JE (!!!), kdo mu bo ali ji bo, prepovedal tisto, kar mu je dano kot človeku?
Enakopravnost?

Je mogoče enakost v enakosti spoštovanja, kadar se istočasno bori za to, da nekdo mora biti spodaj, da je nekdo lahko ...zgoraj...!!!

Svetlana Makarovič je menda edina ženska pri nas, v Sloveniji, ki si je upala javno povedat, da če ženska nima otroka, torej da živi tudi sama, ne velja kot vsi drugi in jo kot tako družba jemlje drugače. Glede na dajatve, pa to ni bilo pošteno.

Bilo je tudi v tistem gradu, od koder so jo na vsak način hoteli in tudi spravili ven, pa je tam rada živela. Veliko časa se niso zmenli za njo, seveda čas prinese leta, kot vsem nam, potem pride čas objav avtobiografije itd..

Če v začetku ti povejo, da sam nisi dovolj, četudi bi zmogel in to (kot njej je uspelo) tudi dokažeš, čemu te potem jemljejo kot deveto čudo?

Če si povprečen si tarča kritik ko te prej zbije dol kot pomaga stat pokonc, če pa ne kimaš in poveš na glas, potem si....čuden...

Ko ne gre nikamer več, potem se vsi sprijaznemo, nalepimo oznako.

Perorez, me je pa tvoja pesem kar stresla. Ne zato, da bi ne bila napisana brez povezave vsebine, ampak ravno zaradi to, ker je to drugačni slog.
lp,hope

Hope, večno upanje!
Sem ravno hotel zameditirati preko Ane, pa si priletela ti... a najprej: krompir je bil še kar lep. Nekaj je nagnitega, a lačni letos ne bomo.

In bistveno: veš, da mi, ki se družimo tukaj na portalu, ne živimo od krompirja, temveč od pesmi!
Potem sem spil dva pira, in sem (bil) fajhten. Zdaj se je že malo razkadilo, ampak vseeno je luštno, ko človek na takšen otipljiv način občuti, da se lahko živi tudi od poezije.
Bolj kot od krompirja.

Potem ko odkljukamo prve objave, ko z distance, tudi časovne, preberemo svoje (minule) pesmi, je samo še vprašanje samozavesti.
Verjamemo ali ne, vase.
In če prestopimo dvom in začnemo verjeti vase, tudi nehamo dvomiti v svoje (minule) delo. Če smo ga le opravili po svoji vesti.
In tako se vržemo na tehtnico.

In je (potem) resnično najbolj boleče, če ni nikogar, ki bi odčital, do kam je pokazala vaga.
Zato je bila Svetlana (in je še vedno) mojstrica! Znala je z (nepoetičnimi) akcijami, opozoriti na svoje delo... na svojo poezijo.
... kot rečeno; zame je njen vrh še vedno v knjigi Sosed gora.
Jih občudujem. Pesmi.

p.

Perorez,
zdi se mi, da nisi tko oster, kot je na začetku zgledalo.
Hrana je zato, da jo jemo toliko, da jo pripravimo in nismo lačni.
Saj si lepo napisal, pesmi so zato, da se trenira besedne povezave,
da se medsebojno povezuje mimo digit. medija, da se napreduje v
takšni meri, kot vsak hoče, misli, utegne, ima voljo sam. Zase.
Kot bi dal kuhat vodo za kavo, daš kadar hočeš, si zraven vesel,
mogoče celo po kosilu oz. obroku, malo si daš muzike zraven ali kar imaš rad,
pa potem kar ti leži daš na papir (ekran), papir kot sprintamo potem...
Že samo po sebi je tempo težji, tako je dosti lažje.
Te razumem o tem kar smo pisali o S.M. No, ne poznam toliko v detajle kot ti,
res ne, niti ne prav v živo, mi je pa všeč za otroke Veveriček posebne vrste, kar se mi zdi, da pokrije besede, ki naj bi kazale drugam.
Me pa veseli, da si pravi čas dal ven krompir, mladi je pa sploh dober pečen.
Veš pri nas Slovencih ker smo mali narod je tako vedno bil problem, da si se moral najprej nekje za nekaj dokazat, pa nikjer ni pravega recepta predstavitve, ker je tudi okolje še nepoznano.
Pišimo, smejmo se, uživajmo, spoznavajmo sebe, druge in bodimo strpni,
potem bo šlo, pa boš videl da lahko gre res dobro.
Saj dobro pišeš, ni pa treba posnemat...ne bom spet isto, ti piši kot znaš, pa ti gre dobro. Da me ne ...trofi...(saj razumeš kaj imam v mislih...)
Lep dan Perorez*,
hope

Ana, veselim se debate v živo, če bo le mogoča ob vseh vtisih, ki nas ponavadi ob srečanjih "bombardirajo" :D. Se strinjam, da časovni odmik od trenutka nastanka pisanega dela, lahko vpliva na sprejemanje zapisanega pri bralcu v trenutku branja le tega. O tem sploh ni dvoma, in komentiranje del, ki presegajo vsakodnevico tiktakanja neizogibnosti, zahteva bralca, ki pozna okoliščine in čas nastanka branega dela, da ga lahko potem v sebi interpretira in razume na način, kakršnega je avtor tedaj podajal.
Ne vem kako pri vas, jaz sem se s Prešernovo poezijo srečal najbolj v srednji šoli, ko smo jo tudi malo bolj obdelali, koliko se je to pač dalo na srednji šoli tehnične usmeritve in sem imel čudovito profesorico slovenščine, ki je znala povedati tudi kakšno anekdoto o pesniku iz katerih se je jasno dalo razbrati, da je pil. To pač ni bila neka tabu tema niti v časih, ko so nas umsko posiljevali s samoupravnimi bebavostmi.
Glede gospe Svetlane Makarovič, pa se bom navezal na misel naše Hope, ki me vse bolj prijetno preseneča s svojim razmišljanjem, ki kaže na to, da je izredno pronicljiva oseba, ki ima globino misli vodeno z občutkom za moralno resničnost. Se pravi, Hope, popolnoma ti dam prav, ko si napisala, da oseba, še posebej ženska v naši družbi, če pokaže in dokaže, da zmore sama, še nikakor ni kakšno deveto čudo, ampak popolnoma normalen človek in ustvarjalna osebnost. Kar se v liku gospe Svetlane Makarovič odraža v njenih izvenserijskih delih in samoohranitvenem nagonu preživetja, ki pa ni klečeplazništvo in ritolizništvo, ampak jasno in sporočilno - tu sem, ustvarjam, znam, zmorem, in - ne, hvala, ne rabim ponujeno zamujenih slinastih tac "podpore"!

lpgs

Oster?
Hope, včasih človek pač izzveni ostro.
In če ostanem v duhu tega klepeta, želim samo ravnati tako, kot kakšna Svetlana Makarovič, ki pač (vedno) pove, kar misli.
To pa seveda še ne pomeni, da so njene misli in ideje za vse sprejemljive.
Jaz jih v mnogo primerih ne sprejemam.
Nekako ne priznavam "bogov", ne zgoraj v nebesih, ne spodaj v peklu, ne tukaj, kjer bivam.

In stavil bi, da bi se najbrž tudi Svetlana malo posekirala in popasla malo zavisti, ker se ji ni pred tabo prikazala tvoja ljubka miška, ki jo še čakamo, da bo šla repa ven!
Je čisto preprosta oseba, krvava pod kožo, kot ti in jaz.

lp

P.

Jaz ne poznam toliko umetnikov, Perorez. Ne v živo, nekako pa mi je včasih šlo in še zdaj na smeh, ko zgledajo tako trdi, potem pa se "zmehčajo" tam, kjer bi si najmanj mislil.
Je preprosta, ona bi še znala iz tega kako otroško mini spevsko uprizorit,
smo pa le napisali, saj se veže vse skupaj. Nove besede, nove povezave, pa že imamo vsi nekaj mojstrovin in ko bo naslednjič srečanje pesem.si,
bomo lahko se spoznali, kateri se še nismo in to je veliko.
Jaz pa sem govorila pred leti kako mišji kralj in kraljica pošljeta svoje male mišje podanike, takšne posebne in ko zobek odpade, ker iz njih iz zob imajo naredejo oz. zgrajeno mišje kraljestvo, so pa to posebne vrste mišk, takšne čistokrvne, modre kraljevske krvi in imajo veliko dela, ker morajo plezato do postelj in nosit itd.
Vidiš, več kot samo repa, mi je pa pred očmi babica, dedek in vsi tisti iz pravljice, pa ko bom kdajkoli na to pomisla mi bo pa res šlo na hec.
Pa saj skupaj pišemo, ustvarjamo, spoznaš besede, znanje imaš...
Nema problema, ni tko, Perorez'
lep dan,
h