Tomaž, očitni imaš tendenco do foto haikujev. Foto haikuji so
slike, izrezi trenutka. Kot najbrž veš, za pravi haiku s presežkom
manjka ponotranjenost tega trenutka iz narave, misel, ki se ti ob
tem utrne, tvoja, unikatna.
Tudi stari mojstri so pisali foto haikuje, vendar so jih v
zgodovino ponesli tisti pravi.
Izogibati se foto haikuju je tak, zdrav nasvet za pisce haikujev,
kakor tudi izogibati se rimam, kar je pa že druga zgodba.
:))
Hvala ti, Lidija, za nasvet. Sam ne pišem izključno foto haikujev (ali kroki haikujev kot pravim sam - čeprav je haiku ravno to!?), ker jih tudi ne pišem načrtno, le da med pitjem kave dostikrat kadim in posedam na balkonu nad potokom z razgledom na okrušek soseske, tak, ves zamaknjen, pa so se mi v teh nekaj dneh takšnega posedanja utrnili pač tile trije bolj fotografski haikuji - misel - ta je pa v takšnih (mojih) haikujih bolj skrita: v brisanju, v čolnu in ob kamnu (si pa včasih tudi malce samoljubno mislim, da izžareva kar skozi ves haiku). Rime pri haikuju zavestno ne uporabljam - se je pa tudi na silo ne otepam, če se že pripelje. Bom rekel po picassovsko: saj ni treba, da je vsaka moja umetnina tudi mojstrovina; včasih je dovolj že to, da je in da sporoča - karkoli že. :)
Ne Svit. Haiga je slika (lahko tudi fotografija), ki haiku ne le ilustrira, ampak ga tudi na nek način dopolnjuje. Torej sličica, ilustracija haikuja, recimo risba, akvarelček, fotografski posnetek. ...Torej: likovno delo:
Jest mislim, da je včasih lahko tudi ,foto, ( ta izraz mi nekako sploh ne ugaja) haiku lahko umetniški presežek! Tudi iz njega bralec lahko izbere počutje, atmosfero... avtorja.
Sicer pa že vsak posebi vključuje avtorja saj zen uči, da je vsaka stvar, ki nas obdaja subjekt in ne kot smo navajeni na Zahodu deliti avtorja in objekt!
Zen : človek (subjekt) stvar (subjekt)
Humanizem: človek (subjekt) stvar (objekt)
Se pa strinjam, da večinoma foto haiku ne pritegne, oriše (zadane) dovolj!
Tomaž men je haiku všeč in iz njega je lahko razberem tvojo vznesenost, sproščenost v tistem trenutku!
Živis le zdaj (ta trenutek) ne včeraj ali jutri in na to nas umetnost haikuja opozarja!
yoda, se strinjam. s pripisom, da naj bi bil haiku odraz nedualnega uzrtja, ko se hm ... subjekt (pesnik, haidžin ...) "zlije v eno" z nekim zaznanim fenomenom. v zenu je objekt subjektiviziran, ponotranjen, spoznaven le kot mentalna slika - torej je ... huh ... v enosti s siceršnjim subjektom - piscem. med njima ni razlik. če obrnemo: žaba, ki skoči v ribnik in naredi "pljusk" je pravzaprav matsuo basho, v trenutku rojstva haikuja poistoveten z žabo, ribnikom, pluskom (vesoljem, budo ...) ... njegov um skoči v vodo, ki pa ni drugje kot v njegovi percepciji. jebeš žabo! matr, kak mentalni napor (pač nisem filozof ...).
Dani zelo dobro si to razložil, čeprav nisi filozof!:)
Ja tud jest si ta Baskou haiku predstavljam nekako tako! Postane žaba in skoči v ribnik, pljusne in potem (na gladini) ostane le tišina - njegova osebnost se raztopi in avtor postane buda!
Kam sta zašla, fanta :) No, v glavnem, vzameš papir, svinčnik HB in narišeš žabico. Preden se potopi. Ali pa obroče na vodi po potopu žabe. Ali pa mirno gladino. Ali pa avtorja spremenjenega v Budo. In evo ti - poleg (foto) haikuja še haigo. :))
Zora reže zrak. Brez komentarja rišem. Haiga. Žabica.
... inspiracija zaradi tvojega jutranjega nasmeška. In tisto, da sta zašla, je bil samo hec ,.DDDDDDDDDDDDDD!
Dani, ribniki so za žabice, pa tudi ni jih nujno risat :))) Saj haiku ne zahteva haige, je samo možnost. Tvoji haikuji blef? Dvomim, no kakšen že :))) (.... ti povej?)- in če, potem zaradi provokacije. Samo, da se vrti in da se ne zaspi!