Pištin, tvoj pesniški subjekt je običajno ranljiv in iskren, ne da bi govoril se na različne načine spopada z iluzijo samote ali bližine, pristen v odtujenosti, in ranljiv v želji po opaženosti. Tresenje, stresanje in potresavanje zelo iskro zajameta vsa notranja razpoloženja, ki pridejo navzven kot šklepetanje. Iščeš odtenke, stopnjuješ ritem in tudi narativnost pesmi. Komunikacija s pralnim strojem, ki rigne v odtujen obraz in usta, skozi katere se zliva še neoblična pesem je tudi huda. Precej pa me je klofutnila zaprašenost pesmi " ... v arhivih poetičnih/degustatorjev, ki so od enormnega/števila zvodenelih verzov//že zdavnaj izgubili okus." Ah, seveda sem padla v štos in si zaželela, da ne bi povsem zgubila okusa in pesem podrčtala;-))
hahaha, ja, ampak a ni Satre že reku, da ko umetnino enkrat končaš, ni več tvoja, ampak od vseh (?)
Kaj pa vem, men se zdi smiselno, da pač zinem, kar se mi zgodi v glavi, ko sem deležna bombardiranja pralnega stroja, pa tudi če o tem pripoveduje kdo drug :-D
hehe, drgač je pa tvoja pripomba kar na mestu. avtomatično sem domnevala, da bi Pištin želel ogledalo :-)