Povsod so, neugledni, neopazni. To so tisti, ki z enostjo zrejo. Ponavljajoč ustvarjalno Besedo se ne čudijo, ne nad nadutostjo, ne nad fetiši lepega videza, kajti v njihovih čipih ni več strahu.
Sveti plesalci, pa slišijo trohnenje in hvaležnost.
Povsod so: majhni deževni menihi z mirnimi, priprtimi očmi.
že sam začetek pesmi obeta prijetno, zanimivo branje in včasih bi bilo dobro, da bi avtor ne napisal že v naslovu, komu je posvetil vrstice. In tu bi bilo prav zanimivo, da bi nas skozi pesem držal v napetosti in razmišljali bi, le kdo so ti majhni deževni menihi:)). In tu bi sigurno še bolj udarilo, ko bi se odvozljala zgodbica in pred nami bi se zasvetila prikupna žaba:). Pesem je pa, četudi ne bi bila zaprisežena fanica žabic, prikupna in dopadljiva. Je pa res, da se v vsaki zgodbici skriva tudi kakšna misel, ki jo pa ne pokažejo žaboni, skrivajo še kak krak pred lačnimi očmi in pustijo buriti domišljivo. In kot je zapisal gabriel, bo sigurno sledilo nadaljevanje, ja , očitno so se žaboni prilepili na tvoje dlani:)))
hehehehe, ajda, tehtno razmišljanje. seveda bo sledilo nadaljevanje o žabcu (lirski subjekt v pesmi bom jaz), ki poljubi princesko, katera se nemudoma spremeni v žabo (v navadno zeleno rego ...), žabec pa v princa, torej v mene ... :D :D :D :D
ajda, opisano prakso uspešno izvajajo številne slovenke ... izhajajo iz stališča: najprej čudežni deček, nato bolan povpreček. za to stališče pa so v veliki meri zaslužne same. :D :D :D
ja, v vsakem poprečju se najde tudi nadpopreček, ker poprečje poprečkov in nadpoprečkov lahko prevaga tehtnico na nadpopreček :):)))), je pa morda tudi varianta sprehod po prečki:))))))
jaz bi si upal trditi, da se me (nas) debata o povprečnosti sploh ne tiče. vse dame tule ste, vsaj tiste, ki sem vas imel čast osebno spoznati, izjemno ženstvene in čutne ter ne nazadnje rahločutne pesnice. možje pa smo nadvse možati, mogočni in kleno pišoči ... ;)
izjeme pa bi zaradi vljudnosti pustil pri miru ... :D :D :D dani