Deklica v rumenem torej živi, če ne drugače, skozi nas, ki nas je obiskala. Vsak ima prostor, ki se mu godi tako kot tej punčki. Kaj vem, tudi sama sem sprva rekla: oh, ne že spet! Potem pa je nenadoma zbudila en (rumen) del v meni in sta se simbiotično pozdravili (punčki) in posedata na notranji klopci na dnu zavesti. zato pravim, da živi skozi nas ;-)
Lp. ana

Pretresljivo. Tudi mene je že obiskala.
Večina podobnih me razjezi, tisti o zbiranju denarja, za vsak mail bodo starši umirajočega otroka dobili toliko in toliko centov ... Sprevržen nateg. Ampak tale ne spada čisto v to kategorijo, zato zareže.
Tvoja pesem pa še mnogo globlje! Slika, pravijo, je vredna tisoč besed. Tvoje besede v tej pesmi, Ana, prikažejo nešteto slik. Hudih in manj hudih. V vsakem primeru takih, da se bralca izjemno dotaknejo.

Kerstin

Ana, imaš čut, kot pravi Kerstin, tudi jaz sem takšnih misli.
Ustvari sij, ki postavi v sanje, da se preživi. Ni lahko in ne zna vsak,
zato, hrabro naprej, umetnost je dati upe, sanje v katerih si,
lp,hope