He, he, Ajda, seveda smo prezahtevne. Kot mame sicer oboževane, ampak že takrat prezahtevne. Moja dva sinova tudi skupaj še nimata 25 let :-). V pesmici naj kar ostane starost. Vse se mi na ta način zloži skupaj. Sem precej občutila ambient in stare navade z Marjanom Kraljem ... kaj pa vem. No, ozadje, saj veš, ko pesmico pišeš.

Hvala za komentar.

Lp,
Z.

In si ga tudi pričarala, ambient starinskosti, čeprav me je naslov prej spomnil na Šifrerja kot na Kralja. :)

(Ko svet umira v nedeljo zvečer
Ko vsi smo zbrani in v hiši je mir
Ko lokal bo zaprl še zadnji oštir
Svet bo umrl v nedeljo zvečer.
Svet umira v nedeljo zvečer,
V nedeljo zvečer.
Andrej Šifrer)

Hkrati pa vnesla v pesem oz. postavila v ospredje nek tak prežvečen, dobro znan odnos, krut v svoji patetiki in jedek v svoji majhnosti, odnos, kjer so lepe besede že umrle in je dotik nujno zlo. Kjer vsakdanjost žre samo sebe v rep, a se nikoli ne požre. Kjer so vesele pesmice z radia samo še ena kulisa brezizhodnosti.

Sama v pesmi zaznavam precejšnjo mero cinizma, kar me seveda še dodatno pritegne k ponovnemu branju.

Kerstin

Hvala Kerstin,
Šifrerja se niti nisem spomnila, ampak se je v nedeljo zvečer velikokrat vrtel ... Bolj se spomnim atmosfere, ko s(m)o poslušali Marjana Kralja.

Ja, ta odnos, ane, brezizhoden, nalepljen na star omet v stanovanju, Tisti, ki ga lahko spraskajo šele zanamci in to šele takrat, ko gremo v maloro. ;-D

Zalka, saj saj:), star dec kar naj ostane v tvoji pesmi, tako sem tudi mislila, a razmišljala sem o dedcih, ki niso stari, pa obsedijo oz. občepijo ob TV:))). Je pa seveda pogled na pesem tudi drugačen, kot si ga je prislikala Kerstin, kot si ga namenila ti in to je tisto, kot dostikrat poudarimo, da je dobro oz. najboljše v pesmi, da odstira in prikliče na plan razmišljanja.

lp, ajda