Samo ven sem videl avtor indeed

Zanimiva pesem. Lepo pove, da je človek lahko bolj srečen, če se ne koplje v bogatstvu, ja to je pač klišejsko, a še vedno velja:), srečen v drobnih stvareh in ko se mu svet odpre v sijaj in blišč, pogreša tisto, kar je imel, četudi je na trenutke le zadišalo po sijaju. Morda je v pesmi tudi poanta, da se radi oklepamo starih stvari in se težko ločimo od njih. Tu je zanimivo, kako smo si ljudje različni in verjetno nas je kar veliko, ki nekatere stvari čuvamo kot svetinjo in se s težkim srcem ali pa nikoli ne ločimo od nje, nekateri pa znajo pospraviti v svoji glavi in odvržejo, s pomladanskim čiščenjem, neuporabne in obrabljene stvari. Tu je tista večnost, ki nas obdaja in se nas oklepa, včasih bi bilo kar dobro nič ne razmišljati in zavreči. Lahko seveda gre razmišljanje tudi dlje, ko se naveličamo kakšne zveze jo tudi zavržemo ali pa se oklepamo stare, ki je že dokaj obrabljena in na trenutke moteča, a vendar je. Zdaj sem pa zaplula že malo predaleč.

Če se pa osredotočim na pesem, avtor je znal zavreči staro, se prilagoditi morda, a nekje v notranjosti, ga še vedno grize, a sem naredil pravi korak? Za obliko ne vem sicer ali so potrebne pike in vejice, če je pisana z malimi začetnicami. Mislim, da ne, če pa, naj me pa kdo pouči ali pa avtor pripomni, ja , to je pa z namenom. Tudi prav:).

lp, ajda