SLUTNJA avtor Sabinca

Sabinca!

Všeč mi je, kako zadnje čase lepo ritmično dodeluješ pesmi. Tudi tale zadnja, rahlo čarovniška baladica je taka. Našla sem par mest, kjer bi se dalo še dodelati, če hočeš, seveda:

Iz tankih je lističev stena te hiše,
sproti, ko pišem, se črka že briše,
krhko kamenje sestavlja moj hrib,
šibko se čuti moj (začutim svoj) srčni utrip. -da ne bo 2x "moj"

Nekaj pripravlja se gori nad mano,
slutim korake visoko nad jamo,
nisem še, nisem še čisto na tleh,
vidim pa mržnjo v njegovih očeh.

Nitka je slaba in on drži nož,
vidim v daljavi - četvero je mož,
vsak je na konju, držijo vrvi,
a jaz otopela, zbežati mi ni.

Vem, da pripravlja mi steber sramote,
nanj razobesil bo moje golote,
z dvignjeno glavo bom gledala v svet,
ko bičal te bo iz mé spet in spet. (ko bičal iz mene te bo spet in spet)

S srdom nabrusi, kar v roki drži,
s krutim zamahom nikdar ne zgreši,
spusti iz vratu prešuštniško kri, (iz grla spusti mi prešuštniško kri)
po maščevanju z asfalta kriči..

Kopita zdrobijo lobanje mi čelo,
na štiri strani me razčetver'jo,
nič več ne čutim, nič več ne vem,
vseeno mi je - te ljubiti ne smem.

Zadnjo kitico bi v prvi polovici spremenila, iskala bolj smiselne besedne povezave (ker, kaj je sploh to lobanje čelo? In normalno, da naštiri strani, če te že razčetverijo, težko bi te na dve, tri, pet :)))

recimo:

Zdrobijo kopita železna mi čelo
in me razčetveri pohotno krdelo.
Ničesar ne čutim in nič več ne vem.
Vseeno mi je - te ljubiti ne smem.

LP, Lidija